Lep vikend sva izkoristila še za obisk Monte Peralbe in Monte Chiadenisa. Posebej zanimiva nama je bila zahodna pot na Papeževo goro, po kateri še nisva hodila. Ta poteka po strmem in predvsem senčnem grebenu, kar v toplem vremenu prav pride. Njen začetek je za kočo pri izviru Piave, na kar opozarja eden in edini smerokaz. Pot je v začetku zložna, kasneje pa se strmo dvigne čez razdrapan teren. Nad drevesno mejo se umiri in postane bolj vidna. Smer določajo redke markacije in možici, kar je potrebno upoštevati pri sledenje poti. Strmina je velika, a občutka izpostavljenosti ni kaj dosti. V vršnem delu je tudi nekaj težjih prehodov čez skalovje, a brez večjih problemov. Izstopila sva direktno pri križu in bila kar malo presenečena, da sva že na vrhu
.
Sestopila sva po razdrapani klasiki z oznako 131, kjer so se ravno začele valiti množice. Nižje sva na sedlu Sesis Joch nadaljevala naravnost v smeri vzhodnega pobočja Monte Chiadenisa. Tam je začetek težje od dveh ferat na njegov vrh. Poleg zahtevnih prehodov se težavnost vidi tudi po jeklenicah. Večina je obnovljenih, a tako ohlapnih, da se moraš tega najprej privaditi. Tak stil je bil v preteklosti značilnost italijanskih ferat, a temu že dolgo ni tako. Tukaj so ohlapen stil ohranili, verjetno tudi zaradi selekcije med kandidati. Že ferata na drugi strani je povsem druga pesem. Po njej sva sestopila z vrha in tam so jeklenice napete kot strune. Temu primeren je tudi večji obisk s te strani.
Po zaključku feratanja je sledil še spust na izhodišče in vožnja domov. Ozko in ovinkasto cesto proti Sappadi je že krepko načel zob časa in kliče po obnovi. Vse ostale ceste so bile brez problemov, če odštejem nedeljske *voznike* z odprtimi okni, ki počasi, a zanesljivo preizkušajo živce vseh za njimi. A tako pač je na vikendaški sceni
.
Koordinate izhodišča ( pred kočo Rif. Sorgenti del Piave): 46°37'13.1"N 12°42'57.9"E