Ta vikend sem se odločil za turo v redko obiskane, a zelo zanimive konce. Najvišji vrh verige Caserine-Cornaget-Resettum v Karnijskih Predalpah je zanimiv cilj, samoto na poti lahko skoraj režeš z nožem, dostop na vrh pa je relativno enostaven.
Normalna pot nanj se začne v dolini Val Settimana kak kilometer pred kočo Pussa (do tu iz Clauta po precej slabi cesti). Do bivaka Anita Goitan sem že dobro zašvical po strmi markirani poti, od tam naprej pa je treba prehod malo poiskat. Opis z vienormali.it me je usmerjal kar po hrbtu za bivakom naravnost navzgor, kjer pa mi teren ni bil preveč všeč, zato sem se odločil za drugo možnost - sledil sem opuščeni markirani poti proti škrbini Meda do krnice pod njo. Tam sem poiskal prehod proti desni v krnico Ciadin de la meda. Tu čez obstaja celo skromna stezica, kasneje pa so se začeli pojavljati tudi možici. Tej poti sem sledil vse do grebenčka pod stolpom Torre della meda, od tam pa sem se spustil v dno krnice (kasneje sem ugotovil, da to še zdaleč ni bil najugodnejši prehod vanjo, ampak pustimo to). Ciadin de la meda je čaroben prostor, kjer človek kar ne more verjeti, kako daleč je od vsega, pa vendar je dostop semkaj v resnici tako enostaven. Seveda je bilo to idealno mesto za počitek in malico pred zaključnim vzponom na Cornaget. Ta del je seveda zahtevnejši, vendar so tehnične težave zelo zmerne in ga lahko priporočim vsakemu, ki so mu tako divji kraji blizu in zna narediti kak korak po malo delikatnejšem terenu. Orientacijskih težav pa od tu ni več, stvar je solidno uhojena, možicev pa je dovolj. Najprej se je treba povzpeti na škrbino Savalon, kar je najbrž celo najtežji del ture. Zadnji del vzpona namreč poteka po strmem zbitem peščenem terenu, kjer človek nikdar ne more biti čisto prepričan v svoj korak, zdrs pa bi bil lahko precej problematičen. Tu je res potrebna skrajna previdnost, še zlasti pri sestopu. Na škrbini pa se znajdem pred nekakšno poševno ploščato steno, ki sega proti vrhu gore. Kar ne morem verjeti, da gre dostop tu čez, vendar je v resnici dokaj lahek - na začetku je par plezalnih mest (najbrž vse v okviru I. stopnje, tudi v sestopu nikakršnih težav), večina poti pa poteka po policah in je kar uhojena. In tako se naposled znajdem na grebenu (izpostavljeno), ki me že po nekaj metrih pripelje na vrh. In sem na najvišjem vrhu te gorske skupine! Čeprav vreme ni bilo čisto jasno, so razgledi upravičili pričakovanja, od bližnjih Caserin in Dosaipa pa do Duranna, Cime dei Preti in še bol oddaljenih "pravih" Dolomitov. Sestopil sem po isti poti, z mnogo previdnosti zlasti pod škrbino, od krnice pa mi je uspelo najti direkten prehod, ki me je pripeljal na markacije že malo pod bivakom.
Vsekakor lahko rečem, da gre za krasno turo, ki jo priporočam vsem, ki vas ni preveč strah nemarkiranega sveta (saj mene ga je tudi, pa je kar nekako šlo
) in so vam všeč ture, kjer zelo verjetno ne boste srečali nobenega. Mimogrede, prvi vpisi v vpisni knjigi na vrhu segajo v leto 1993 ...