Monte Crostis 2250

Najino izhodišče za Crostis je bila vasica Givigliana, nekaj kilometrov naprej in navzgor iz Rigolata v smeri Forni Avoltri-ja. Pot označena s št.151 naju je povedla po strmem gozdu do sedla Bioichia in od tam na vrh Crostisa. Pot je nezahtevna in med vzponom nudi imenitne razglede na dolino Val Degano in na vrhove onstran. Na vrhu poglede še najbolj pritegne prvak Karnijskih Alp Monte Coglians (Hohe Warte), ki s svojim ostenjem in sosednjimi vršaci deluje res mogočno. Čudovit potep, priporočam !

https://tubojan.blogspot.si/2017/08/monte-crostis-iz-givigliane.html

Grebenčkanje, ki je pripeljalo tudi na Monte Crostis

Izhodišče je bilo na Passo di Monte Croce Carnico/Plöckenpass, a ker je bila ura pozna in v višje nadstropje, kamor sem bila namenjena, niso uspeli prodreti sončni žarki, sem spremenila načrt, ki pa je bil bolj kratkega veka. Kmalu je namreč prešel od plana B v plan C. Ob ‘silnih’ spremembah je pot do stene z zanimivimi večraztežajnimi smermi (Val di Collina) hitro minila in po velikem ovinku ter kakem ducatu in pol minut od pašne planine se je zdel pravi čas za vzpon na greben, ki se z vzhoda vleče proti M. Florizu. Mesto, kjer sem zavila z markirane poti, se nahaja severovzhodno od nekdanje planine (Casera Floriz alta), katere ostanke je srečati malo pod grebenom oz. okoli 250 m višje. Po pobočju se je precej enostavno vzpenjati in pravzaprav niti ni pretirano pomembno, kje jo ubrati proti grebenu, po katerem sledi malo daljši sprehod do M. Floriza (2184 m). In ker sem načrt že dvakrat spremenila, je kaj lahko razumljivo, da sem ga ob posedanju in martinčkanju na vrhu spremenila še v tretje. Nasproti ležeči greben je bil preveč mikaven, da se ne bi podala še po njem. Najprej sestop na (škrbino) Forcella Plumbs in z nje na M. Crostis (2250 m), potem po poti, kjer se drži grebenske rezi in kjer se je ne, je nadaljevanje po rezi nezahtevno (subjektivna opomba), le malo več višincev se nabere zaradi nenehnega gor-dol, a grebenčkanje je zanimivo in ravno zaradi gor-dol obiščemo tudi M. Pezzacul (2176 m), Cuar dal Bec (2089 m) in na koncu še Cimone di Crasulina (2104 m). Tu bi bilo moč nadaljevati proti JV ali V, a ura je kazala že precej in do izhodišča je bila še dolga. Tako se je bilo najbolje spusti po poti, ki vodi v dolino med prehojenima grebenoma in se nato povzpeti do v tem letnem času že zaprte Casere Collina Grande, od tam pa po travniku in skozi gozd do kapelice in navzdol do mostička čez Rio Collina Grande ter se pozneje zopet pridružiti krajšemu delu poti, ki je bil prehojen že v jutranjih urah. Slednji mi ni bil ravno po volji, saj se je treba za ‘grande finale’ do avta povzpeti še okoli 150 m.

Zelo lepa tura in čudovite fotografije!

Srečno naprej,
Ben

Hvala.
Potep je zanimiv, ker so najvišji v Karnijcih 'na dosegu roke'. Škoda le, da so imeli kapo. Pravzaprav še dobro, da so bili 'sramežljivi', saj sem s spremembo načrta ugotovila, da se bo v kratkem treba vrniti s smučkami.
Za fotografije gre hvala vremenu, ki je poskrbelo za zanimive scene.