Monte Ferarra (2258)

Čez začetna prodišča doline Sciol Demont je od parkirišča bolj ali manj shojenih par variant in vse so lahko prehodne. Glavna pa vodi bolj ob levi strani doline. Ko se dolina zoži se prehod, ki je od tam dalje lepo označen jasno vidi in vodi proti desni na poraščeno pobočje. Spočetka so macesni še pomešani med smreke in so še v jesenski preobleki, proti sedlu Lama pa sedaj hodiš po mehki zlato-rjavi preprogi. Odcep v levo proti vrhu ni označen a je shojen in dobro viden, možici in tu in tam rdeče črte ter pike zanesljivo kažejo pot. Za dostop na vrh v sedanjih razmerah ni potrebna zimska oprema, čeprav je del steze stalno v senci. Očitno v tem delu Karnije ni bilo prav dosti snega; malo je belo samo na vrhu Cime dei preti. Seveda pa ob takih vremenskih razmerah poglede ponese daleč čez dolino Piave na bele vršace Dolomitov. Niso pa prav nič manj zanimivi pogledi na skupinici Spalti di toro in Monfalcone, med katerimi izstopa znani Campanille. Na povratku še mali ovinek na idilično planino Roncada, kjer je pastirska koča predelana v zavetišče. Lepi kraji, a očitno od same lepote ni možno živeti, česar se zaveš ko se voziš skozi Cimolais, saj te rahlo zmrazi ko gledaš vsa ta zaprta hišna okna.

ponedeljek, 24.6.2019

Cesta v Val Cimoliano po lanskoletni ujmi še ni sanirana, zato je od Pian Fontane do parkirišča pod kočo Pordenone višje podvozje dobrodošlo. Ob koncih tedna in ves avgust je potrebno plačati vstopnino 6€, v drobnem tisku pa je napisano, da dnevno pustijo v dolino samo 200 vozilom. Park Furlanski Dolomiti je pod okriljem Unesca, zato imajo stvari urejene. Parkiranje izven označenih parkirišč zna biti drago.
Začetek ture na Ferraro je potrebno poiskati, saj je steza na prodišču slabo vidna. Ko jo udeneš, težav ni več. Tam, kjer moraš na drugo stran struge, je v velik možic sredi struge postavljen drog, vmes pa so sem ter tja večji, od daleč vidni možici. Od zatrepa do sedla Forcella Lama je pot zgledno markirana, naprej do vrha pa so možici in redki bolli rossi. Steza je lepo sledljiva, ves vzpon od doline do vrha pa nezahteven. Nazaj grede sva naredila ovinek do Casere Bregolina Grande in zatem še enega do Casere Roncada. Ves ljubi dan nisva srečala nikogar, le svizcev je bilo res veliko v okolici Bregoline. Čudovita tura nad prekrasno dolino, pravljičen svet in še bolj pravljične okoliške gore. Z vrha se je videlo veliko in daleč, le Pelmo je sramežljivo skrival svoje teme v oblakih.

https://tubojan.blogspot.com/2019/06/monte-ferrara.html

Po večerni plohi nam zjutraj ni dišalo iskanje bližnjic, ko pa pot izstopi iz gozda na obširna prodišča so vse variante mogoče. Preden pot 370 zavije desno v gozd je vode na pretek. Mehka steza nas vodi do prelaza, minimalen sestop in drugo sedlo kjer je jasno viden odcep in stezica na vrh. na sestopu smo tam podaljšali še do planine Bregoline in kasneje še do pl Roncade. Tura pod mus će si že tam