IgorZlodej30. 09. 2010 21:23:16 |
Vedno ne gre vse po načrtih in danes ni šlo. Z Rafkotom sva sprva nameravala v gore levo od Piave nekje nad Sappado, pa sva se rahlo predolgo zadržala v baru pri puncah v Villi Santini, ko pa sva prišla v Sappado je bila tista stran v senci, kar sva sicer tudi predvidevala in so naju hitro zvabila južna in sončna pobočja pod Železno goro. Nad Granvilo najdeva začetek poti 141 za smer koča M. Ferro in greva sprva po in ob opuščenih smučiščih vse do že zdavnaj opuščene koče, nato pa naprej po lepi stezi vse gor do jezerc Olbe. Razgledi na okoliške gore na večini katerih sem že stal so bili prelepi. Od jezer sva se povzpela na prelaz Mulo, potem pa sem Rafkota hitro prepričal, da tako blizu Monte Franze kot sva sedaj zlepa ne bova več in sva sestopila na istoimensko sedlo, potem pa gor v trave. Lani konec junija sva z Marjeta več kot pol ure poležavala na tem sedlu in se Franzi naposled odrekla. Pri kavernah odloživa nahrbtnike, poiščeva obledelo oranžno piko in možica in zaplezava v južno steno, kjer smer višje nakazuje le še nekaj osamljenih možicev, stena je kratka, precej izpostavljena, doseže pa dobro II. stopnjo težavnosti. Monte Franza ni kaka velika gora, bolj majhen kupček skal z majhnim neuglednim križem na vrhu, sredi imenitnih gora, pa vseeno zanimiv cilj z lepim razgledom. Še najlepšo podobo pokaže od izvirov Piave pod Peralbo. Sestopiva po že iz opisa (zadnji PV) znani smeri, ki pa je zasnežena in terja kar nekaj previdnosti. Sledi še lahek sestop po travah na sedlo Franza in nazaj gor na prelaz Mulo, pa dol do kapelice pri jezerih in po poti 141 nazaj na izhodišče.
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
|
|