Monte Lastroni - 2449 m

Priporočljiva turca je bila nadvse všeč tudi kolegoma Vladu in Darku, pa smo jo danes opravili po istem zaporedju, kot je opisano zgoraj. Razmere skoraj podobne, le kapljic ni bilo nič, pa vsakič več vidiš in kaj novega opaziš. Skratka, spet je bilo lepo in seveda priporočam vsem ljubiteljem Karnijskih Alp. V Cimi Sapaddi smo si ogledali še nekašen mini etnološki muzej, v Villi Santini, pa smo se odžejali v družbi lepih deklet pri cerkvi.

Monte Lastroni so vabljivi tudi pozimi. S kolegom se do koče Rifugio 2000 zapeljeva s sedeženico, cena 6 €, se splača, po smučarski progi žičničarji ne dovolijo hoje, pa tudi mikalo naju ni. Od koče se spustiva za okoli 200 višincev po smučišču, potem pa zapreževa pse in greva po sončnih pobočjih do planine Olbe in naprej proti vrhu. V zadnjem delu sva šla brez smuči, saj trenutne snežne razmere ne omogočajo smučanja z vrha. Razgledi veličastni, vreme super, le občasni veter je malo motil, pa tudi hladil topel dan. Prismučala sva direktno v vas, 10 m do avta.

Res lepa tura primerna za vse in za navduševanje bodočih planincev za hojo v hribe. Vode je povsod v izobilju-mogoče zaradi zadnjega dežja, a le če ga je bilo kaj več kot pri nas. Rožic in svizcev za izvoz, človek bi se kar usidral na tistih širnih planjavah ob jezerih. Razgledi po poti in na vrhu danes bolj omejeni, saj se je videlo samo Creto Forato in M.Sierro ter Cretone v celoti, dočim je imela Terza kapo, prav tako tudi Peralba Chiadenis in Avanza. Malo opozorilo na povratku je obvoz (deviazione)v levo nekje na pol poti med Sella Franza in Passo del Roccolo zaradi podora v severni steni Lastronija.

http://tomazsarc.blogspot.com/2014/09/monte-lastroni-2792014.html

En mesec za gorniško skupino PD Rašica celodnevni potep po sledeh skupine na topel in sončen dan z razgledi do 100 km na rob Dolomitov. Če bi vedel, da je snega manj kot pri nas, bi šel na Peralbo. Priporočam.

https://plus.google.com/u/0/106236304443679543440/posts/3xsupRnTzkx?pid=6075720910879078258&oid=106236304443679543440

V lepe kraje se je lepo vračati.

V soboto smo v lepem vremenu obiskali Sappado in se z žičnico povzpeli do koče Rifugio 2000 (povratna vozovnica - 10€).Od koče smo se povzpeli do jezerc Laghi d Olbe(45 min) in naprej na vrh Monte Lastroni 2449m(1h).Razgled z vrha je bil res fantastičen,od Julijcev,Visokih Tur,Dolomitov in bližnjih Karnijcev.Tako kot vsi predhodniki ki ste opisali Monte Lastroni smo bili tudi mi navdušeni nad tem predelom Karnijskih Alp.

Gornja objava nam je prav koristila, ker smo bile utrujene. Prvotno je bil sicer plan od koče Rododendro, a tudi tale varianta ni slaba, še zlasti ne, če je vreme nepredvidljivo. Na poti ni posebnosti.

http://stezeinsledi.blogspot.si/2017/07/monte-lastroni.html

Srečno na potkah

Včeraj sva z mamo izkoristili sedežnico in se udobno pripeljali do koče 2000. Pot proti jezerom Olbe in naprej proti M. Lastroniju je izvrsten visokogorski sprehod s pogledi na 'muke', ki se mirno pasejo ob jezercih, čeravno se med njimi drenjajo obiskovalci vseh sort. Na sestopu z Lastronija sem 'sotrpinki' omenila, da je tole vseeno malce prekratek potep in da jo bom mahnila še na Monte del Ferro. V hipu sva bili dogovorjeni, da se snideva pri koči pred peto popoldan, ko pelje zadnja sedežnica v dolino.

Jadrno jo mahnem, saj nisem vedela, koliko časa bom potrebovala in kaj me čaka. Tam, kjer naj bi bil odcep v desno proti M. del Ferru, ni ničesar. Pravzaprav je, na drevesu je tabla, ki usmerja k Laghi d'Olbe. Grem naprej in nato nazaj ter se sprašujem, kako sem mogla zgrešiti markirano pot. V iskanju 'ničesar' naletim na ostanek poti, ki jo je odneslo, in po katere novejši trasi sem hodila še nekaj minut nazaj. O moji poti ali vsaj uhojeni stezici ni bilo 'ne duha ne sluha'. Po strmem travnatem pobočju končno prispem do grma ruševja, katerega pohojene veje so nakazovale prehod, nato pa zopet v klanec lepo za nosom, približno tako, kot bi hotela iti v smeri Terze Grande, ki se bohoti na drugi strani doline. Nato po travnatem grebenu proti S, kjer so trave celo pohojene, dokler se ne zaletim v možica z rdečo piko. Pri njem začnem prečiti melnata pobočja v levo in se skozi divji svet grapic in podirajočega kamenja vzpenjati proti grebenu. Če ti uspe lepo slediti pikam, kar ni v vsakem trenutku najbolj enostavno, ob veliki previdnosti in poplezavanju prispeš na greben, s katerega se je sicer treba še enkrat spustiti in se malo naprej povzpeti skozi kaminček, ki ima na vsej poti edini zagozdene balvančke oz. skale zelo solidne kakovosti. Če imaš srečo, ti tudi ne začne kapljati po glavi -meni namreč je-, ampak ti je sonce naklonjeno. "Še malo in na vrhu bom," si prigovarjam in obupano pogledam v nebo. Pet minut naprej zagrmi. Vrh je tik pred mano. Samo nekaj deset metrov naprej in skoraj po ravnem je skrinjica in točka, ko si lahko rečeš, da je treba le še previdno nazaj po tem krhkem svetu, ki so ga prav gotovo ustvarila ista božanstva kot martuljške lepotce. Ti metri bodo ostali za naslednjič, za takrat, ko in če pride čas, za potep po stolpičastem grebenu Righile oz. del Ferro.

Večkrat sem zasledila, da so nad Sappado lepa jezera in fajn turce, tako smo se to soboto napotili prav tja, proti izviru reke Piave, se ustavili pri koči Rododendro in potem po lepi poti, že nekoliko jesensko obarvani, do Laghi d Olbe. Kratek postanek pri treh visokogorskih jezercih, za tem pa naprej proti vzhodu po zelo razgledni poti do vrha. Vrnili smo se po isti poti, se ustavili še malo pri jezerih v objemu gora. Vreme idealno, ljudi ravno prav, ne preveč ne premalo.....Še se bom vrnila na te konce, saj ti gore takoj postavijo nove cilje.....Za Doro pa je bil tu absolutni raj, sreča in radovednost v očeh v raziskovanju novih krajev in v iskanju ribic....

Po desetih letih ponovitev te lepe in zanimive krožne ture. Če je bilo na planoti ob jezercih res preveč ljudi in je bilo zelo živahno proti in na vrhu, smo naprej bolj kot ne samevali. To predvsem velja za sestop s prelaza Passo del mullo prek sedla Franza naprej do sestopa do Piave. Prečenje sev pobočja smo začinili z odločitvijo da ne gremo čez prelaz Roccolo, temveč smo nadaljevali kar po opuščeni stezi naravnost čez stari skalni podor. Steza, možici in obledele markacije pa so nažalost istočasno izginili v grmovju in visoki travi malo naprej od podora Dobro, da je teren dokaj pregleden in prehoden a malo lomastenja zaradi vetroloma nam ni ušlo. Žal je tudi prej lepo prehodna steza ob Piavi iz istih razlogov sedaj speljana precej drugače, tako da smo zadnji km hodili kar po cesti.