Monte Pelmo (3168)

Nevešči, drugi vešči.........težko, za ene nič težko....., eni pretiravajo, za druge mačji kašelj........o joj, joj....vse en subjektivizem na višku.

Super! Čestitke! Tudi fotke so lepe... Res čudoviti kraji, ki jih je treba doživeti!

Čudovite fotke... Monte Pelmo, ki ga občudujemo vsako leto na smučiščih Civette, je res impozanten

Še en super opis! Bravo!

Letos sem Dolomite obiskal prvič in to bolj za pokušino. Vsekakor se nameravam tja vrniti in narediti kaj bolj resnega kot sprehod okoli Treh Cin, ki je mimogrede res čudovit. Morda pa se lotim te mogočne gore, zdaj ko si jo tako lepo predstavil.
Sličice so ti pa že zo5 zelo dobro uspele, tako da ne vem, katero bi dal na prvo mesto.
Čudovito, hvala!

Prilagam še nekaj letošnjih slik. Situacija se glede na Igorjev opis ni spremenila, na ''mačjem prehodu'' je še vedno fiksna vrv, me je pa zelo presenetil obisk te gore. Na vrhu sva bila v sredo, nazaj grede pa sva srečala še devet drugih, dan pred tem pa je bilo v knjigi vpisanih 17 oseb. Spala v koči Venezia, naslednji dan pa odšla do koče San Marco in naprej na Sorapiss.
Lp, Matej

Bolj podrobno v slikah in komentarjih podan drugi in precej lepši vzpon na princa Dolomitov, 3168 m visok Pelmo.

https://picasaweb.google.com/113805105178377351223/PelmoDolomiti06082015

Ta je sicer že s prejšnjega vikenda...v zadnjih dneh so se verjetno razmere močno spremenile...

Zadnji vikend avgusta je že več let rezerviran za Dolomite. Tokrat celo 3-dnevne. V petek najprej do Passo Giau, kjer smo "poravnali" 2 leti star račun - Averau. Takrat ga nam je odnesel prekratek dan (oz natančneje, cestni zastoji po Italiji). Kmalu pred vstopom v ferato pa se je vreme skisalo in kazalo je, da man tudi tokrat ni usojen. No, po 10 min so rakli plohi pojenjale moči in podali smo se v nekoliko spolzko in zlizano skalo. Ja, tu gor res lazi vse živo. a srečo nekateri že na prvem odseku zajle ugotovijo, da to ni za njih...
Po sestopu nazaj na Passo Giau je sledil avtobusni premik do Zoldo Alto in vzpon bo Beneške koče, kjer smo prespali.
Naslednje jutro pa dolgo pričakovani Pelmo. Po kakih 20min pot zagrize v rosto plezanje po skali, nato pa sledi Ballova polica. Izjemno lep del, ki pa ni za vsakega. Na najtežjih mestih so v pomoč (oz samovarovanje, na katerega pa se morda ni 100% za zanašat) napeljani krajši odseki vrvi, ki pa jo je morda vsega skupaj 20m. Potem sledi do vrha (razen en detajl tik pod vrhom) lahka pot. Vrh je zelo razgleden. In tudi pivo je bilo vredno nosit do vrha
Sestop gre po isti poti, saj druge poti na vrh ni (razen za alpiniste). Zadnji dan pa še "sprehod" (glede na razglede s prejšnjega dne skoraj ravninski) na 2183m visok Monte Rite, kjer v nekdanjem bunkerju sedaj domuje Messnerjev muzej, ki pa verjetno nabira obiskovalce predvsem na račun slavnega lastnika. Sam muzej namreč, roko na srce, kaj pretirano zanimivega ne ponuja.

https://www.facebook.com/matej.trobec.5/media_set?set=a.10155031454387309&type=3&pnref=story

Včeraj na "špijonaži" za poletje v teh koncih;
ubrali smo jo samo do koče Venezia. Žal je ta ostala brez strehe v neurju konec oktobra in jo zdaj popravljajo a so zagotovili da bo julija odprta. Sneg pospešeno pobira, saj smo videli zvončke ob poti ves čas od Palafavere gor.

Najkrajši pristop do koče Venezia je iz Malga Ciauta (1 -1:15 h) do koder se pripeljemo iz kraja Vodo Di Cadore.

Ballova polica ni preizkus nekakšnih posebnih tehnik in znanja, temveč bolj našega poguma in psihe. Potrebna je le izkušenost z izpostavljenimi potmi, psiha ter previdnost saj je polica zelo izpostavljena in polna drobirja. Na 'mačjem prehodu' je še vedno vrv.

https://tomazsarc.blogspot.com/2021/08/pelmo-in-marmolada-12-1582021.html

Parkirali smo še malo nad heliportom nad vasico Zoppe. In po široki poti v manj kot 1,5h tik pred večerjo dospeli do koče. Obilna večerja in zven dveh štilaric glih ne pripomorejo k "spanju". No kljub temu zjutraj odrinemo polni pozitivne energije v lep dan še pred sončnim vzhodom. Razmere za hojo so bile odlične, na polici je vse kot že večkrat opisano, vrv na ključnem mestu tudi zgleda še zaupanja vredna. Melišča v valonu niso preveč nadležna, saj je pot dokaj utrjena. Nezahtevna pot prek skalne stopnje je označena z možici in ima še ene par variant saj je skoraj povsod lepo prehodno. Tu smo v zg krnici (Vant), katero obdajata južna in vzh rama in ji dajeta obliko fotelja-odtod tudi ime božji tron. Na sedlu med gl vrhom in j ramo pogled objame Civetto, dol pa zdrsi v brezdanji prepad-La fessura, ki loči Pelmetto od gl vrha. Še malo skrotja in rahlo siten ali izpostavljen detajl in vrh nam pokloni razglede za bogove v prav vse smeri. Povratek po isti poti in prav moram reči; mene zelo čudi, da vso pot še srečujemo vzpenjajoče.
Pravzaprav me ne čudi več, da je nesreča na Marmoladi (po 12h?) vzela žal toliko življenj.
Vsekakor ena najlepših tur, ko se ja poklopilo vse od vremena, družbe, pa da narave tam okoli in tako impozantne gore niti ne omenjam.

Tura 11.9.2023.

Takoj ob prihodu iz melišča do začetka plezalnega dela me je pričakala dobrodošlica. Do 10 cm kamen, ki je padel na mojo mišico ob rami brez vsakega opozorila, predhodnega zvoka. Kmalu je bila še ena pošiljka kamenja. Čudil sem se, kdo trenira izvajanje penalov v steni ter brca kamenje. Izkazalo se je da ena ženska brez čelade, ki je drvela dol ter dva sta bila še v tej grupi. Vljudno sem omenil, da sem dobil velik projektil v ramo, naj drugič malo bolj pazijo ali pa vsaj opozorijo. Odgovor je bil brezbrižen, boli njih. Na srečo kamen ni padel z velike višine, drugače bi bilo huje kot boleča mišica za par dni.

Nadaljevanje je bilo bolj prijetno od začetka.

Po začetnem rahlem plezalnem delu so na vrsti police. Men osebno v primerjavi z potjo čez Rižo(Kanjavčeve police): Ta pot je za vsaj 1/2 do 1 stopnjo tehnično bolj zahtevna, so pa Kanjavčeve police daljše.

Kanjavčeve police so manj izpostavljene, pot je bolj tekoča, maš še kak 1m varnostne razdalje pogosto, tle pa ne. Tud kdaj je treba rahlo splezat mal nižje po polici, se sklonit, ne moreš bit vedno zravnan,... Dobro je uporabit razne plezalne prijeme v steni, da je vse bolj varno. Če je bila včas vrv na 1 odseku je sedaj na 3 odsekih. Se pa ni za zanašat prevč na to, kot je že predhodnik rekel.

Nekih orientacijskih zank skoraj ni, možiceljev ogromno, pr sestopu mogoče na 2 mestih mal bolj pogledat kje se gre.

Lepa gora.

Neprijetna izkušnja...srečno!

Še dobro, da si ohranil mirno kri in da nisi še ti demonstriral izvajanje penalov v steni ter brcal kamenje. Zaslužili so si malo adrenalinskega strahu.

Še en lep vzpon na Dolomitski tritisočak

http://primozgraheljsblog.blogspot.com/2024/08/monte-pelmo-3168-m-2772024.html

Lepa gora, od vse povsod!

Res je že oblika je (vsaj meni) privlačna in tudi vzpon je bil prav zanimiv.