Pride mail, klikam, hitim in brez premišljevanja se prijavim, misleč, oz. prepričana, da sem tokrat prva
, a jih je imelo pet pred mano "krompir"
, hehehe in čeprav imena vrha še izgovoriti nisem znala, no, saj tudi zdaj nisem najbolj prepričana, kako je prav, hehe, hkrati sploh nisem vedela, kam, kje, pa zakaj bi ( op. tudi organizator ne vem, če je bil čisto prepričan, kam nas vodi
, hehe)…a dvomov sploh ni bilo, saj je družba obetala, pa tudi, če bi kar pri jezercu, v dolini, ostali.
Hja, ta zimska zgodnja ura in kljub temu, da so na domu zakurili, se še ni uspelo zagreti, tako, da je bil jutranji skok iz spalke kar težak in medtem, ko sem čakala prevoz, se je avto kar fino ohladil
Vožnja je hitro minila in dan je začel kazati prečudovite gorske podobe nad nami, nekateri vrhovi so že "poštaubcani", nekateri še čakajo na zimsko obleko, mi pa smo z radovednostjo iskali naš grebenček.
Zapeljemo se v smeri Tolmezza, v manjši zaselek Pavolet, na koncu asfaltne ceste, ki je kar strma, pod zbiralnikom vode (430 m), parkiramo, se pripravimo in zagrizemo v prvo strmino, ki nas potem po udobni stezici, kjer smo že šli malo po svoje, pripelje do planine Folcjar. Od tu naprej je sledil strm vzpon, čisto po naše, čeprav je ponekod izgledalo kot, da bi tam nekoč bila stezica, je zdaj vse zaraščeno in težko prehodno?!. Olajševalna okoliščina je zdaj redek gozd, ki omogoča razglede ter dihanje, s pretvezo fotkanja, hehe.
Končno prispemo na greben in prvi vrh Cima Sompalis (1.128 m), ki ne deluje kot vrh
, kjer tudi pomalicamo in že gledamo naslednji vrh pred nami, Cima Faroppa(1.405 m), kjer smo tudi prvič ugledali dolžino našega, še neprehojenega grebena in glavnega vrha, ki je bil tam nekje daaleč zaaadaj
.Sledila je Cima Campanili (1.492 m) in najvišji danes, Monte Piciat (1.617 m), ter v sestopu Cuel Ribous(1.330 m).
Z grebena zavijemo na "modro"markirano pot, kjer bila potrebna kar pazljivost, saj je bilo drsljivega listja za izvoz in je marsikdo preizkusil trdoto tal, na srečo brez posledic
. Dan se je počasi že poslavljal, Amariana na drugi strani je še žarela v soncu, pri nas pa se je luč že ugasila. Ko smo prišli iz gozdne poti, smo kljub sestopu spet hodili navzgor
, po makadamu, do opuščene planine Stavoli Grialez (720 m), kjer so zasijale naše lučke in brez uspešnega vodnika, hmmm, le kje bi tavali
, smo našli stezico, ter zaključili krog malo pred zbiralnikom, nato z rezervo prispeli do izhodišča, juhuuu.
Naredili 16.3 km in hodili 10h in ja, ta statistika prešvinglana od vodnika
, hvala in kot se je izkazalo, je še predobro vedel, kam gremo in kje smo, hehee
Greben, kljub nizki višini, ponudi pravo prečenje, čeprav odsvetujem v mokrem, pot je razgibana ( beri gor-dol in vaja se ponavlja, skoz, hehe), tu in tam primeš za skalo, razgledi pa so fantastični. Ker na grebenu ni toliko dileme kam, je pot do/iz njega bolj zahtevna in zapletena, saj je naš izbran pristop slabo viden, opuščen, zaraščen in ne vem, če tam veliko, beri sploh kdo hodi?!, je pa za nas bilo toliko bolj zanimivo in zabavno.
Hkrati smo dobili darilo, saj so nas preletavali beloglavi orli, ki so res mogočne in veličastne ujede...družba, turca in nasploh dan...neprecenljivo