sobota, 11.1.2020
Pred dobrimi sedmimi leti sva se prvič povzpela nanj in zdelo se nama je, da je čas za ponovni obisk. Takrat sva se pripeljala do koče, tokrat sva pot pod noge vzela kar v dolini in sicer v Pricu, do koder sva se pripeljala po ozki in strmi cesti iz Prata Carnica. Na večjem parkirišču vrh Prica ni ne smerokazov, ne markacij, potrebno je nadaljevati po cesti in nekaj ovinkov višje udeti pot, ki pripelje iz Prata (CAI 226). Po njej sva se povzpela do koče Rifugio monte Talm in od tam nadaljevala do sedla Sella di Talm. Kakih sto metrov pod sedlom sva prišla na strnjeno snežno odejo, trdo in poledenelo. Kmalu za lovsko kočo sem izgubil gaz, zatem tudi markacije (CAI 226a) na drevju, zato sem proti vrhu nadaljeval s pomočjo navigacije na telefonu. Ker sem zimsko opremo "pozabil" doma, sva bila s princesko karseda previdna, saj so bila pobočja ponekod podobna drsališču. Izogibajoč se vrtačam in podrtemu drevju sva se prebila na ozek in mestoma izpostavljen greben, po njem nadaljevala pod vrh in tam udela markirano stezo, po kateri sva kmalu zmogla vrh Monte Talma. Krasno vreme, presunljivo lepi razgledi, samota, tišina... Raj na zemlji, sem dejal princeski, ki je bila modro tiho in prav tako uživala prelesten dan. Sestopila sva po prisojni strani, tudi tu je bila pot zgoraj zasnežena in poledenela. Nad kočo sva izkoristila še zadnje sončne žarke za prijetno martinčkanje, potem pa do avta nisva imela več daleč. Ko sem se še zadnjič ozrl na okoliške vršace, sem se spomnil Menarta in konca njegove pesmi "Vzpon": "... in sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da slast je v tem, da grem.”
https://tubojan.blogspot.com/2020/01/monte-talm.html