Že precej nazaj sva v Ukvah zasledila tablo za tematsko pot Puanina Tour. Beseda *puanina* se je slišala tako domače, da sva jo že takrat izbrala za bodoči cilj
. In njen čas je končno prišel. Visokogorje je še pobeljeno, za naju je bila pot nekaj novega in še vreme je sodelovalo.
Zapeljala sva v vas Ukve, ki so jo Slovenci poselili že v sedmem stoletju. Tu so še danes in marsikje se sliši slovenska beseda. Parkirala sva poleg kolesarke, kjer je dovolj prostora za avtomobile. Parkiranje v ozkih vaških ulicah ni zaželjeno. Po nekaj sto metrih hoje sva že bila v vasi in na desni poiskala prve oznake poti. Ta je krožna in bi lahko šla tudi levo, toda odločila sva se za nasprotno smer urinega kazalca. Začetna strmina je bila takoj na vrsti in ravno pravšnja za ogrevanje v mrzlem jutru
.
Pot vodi od planine do planine in je izjemno dobro markirana. Veliko je zelenih info tabel, slikovnih predstavitev in rdečih, tudi tematskih oznak. Nekaj jih je samo v italijanščini, nekaj je trojezičnih. Razen osnovnega besednjaka pa je zanimivo, da pojasnil v slovenščini ni nikjer. Nič hudega
. Pot je krasno speljana in v osnovi namenjena le pohodnikom. Za kolesarje so namreč nekateri odseki neprimerni.
Za naju je bilo veliko nepoznanega. Hodila sva od planine do planine in skoraj povsod se najde kakšna turistična kmetija. Pijača in jedača zato ni problem, ponekod se da tudi prespati. Podlag za hojo je vse sorte, od gozdnih stezic, do makadama in tudi nekaj asfalta. Nikjer preveč, nikjer premalo. Pač hodiš, gledaš naokoli in vse še prehitro mine. Na izhodišče sva se vrnila iz druge strani in polna novih vtisov zaključila turo. Sledila je še obvezna kavica in vožnja domov. Več v fotozgodbi …