Izhodišče je vedno Passo Sella, od koder se vzame enomestno muzejsko žičnico ( ena smer stane 13 evrov, člani PD 11). Posebnost je v tem, da se ne ustavi, temveč moraš kar skočiti gor in potem dol, vrata pa ti odpirajo, zapirajo odgovorni pri žičnici......No, ta te pripelje do sedla Sassolungo, kjer se nahaja tudi koča Toni Demetz. Od tod se spustiš 430 metrov do koče Vicenza pod vznožjem velikana Sassolungo. Avgusta je kar precej ljudi lezlo gor, čeprav je tudi najlažja smer samo plezalna in upam, da nekega dne mi bo uspelo tudi na ta vrh.
Od koče do vstopa v ferato se je treba povzpeti še 250 metrov po lažji stezi, vedno pa se znajdeš vpet med gorskimi velikani. Po lažjem prostem plezanju po skalah, se pričnejo jeklenice, ki niso zelo izpostavljene, sama ferata ni tako težavna in niti dolga, je pa obnovljena, dodali so eno jekleno lestev.......Meni je zelo všeč, ker se znajdeš prav v osrčju gore in če greš bolj zgodaj, ko ni še veliko ljudi, je doživetje pravo in pristno. Pri vklesani Mariji se jeklenice končajo, sledi še nekaj prostega, a povsem neizpostavljenega plezanja prve in druge stopnje in že se znajdeš pod križem. Na vrhu se je v kratkem zbralo kar nekaj ljudi, ki so se povzpeli po veliko lažji stezi, saj je gora na drugi strani povsem PIATTA , torej ravna, ploščata. Po tej stezi sem se vrnila do izhodiščne točke, najprej sem se spustila do koče Sasso Piatto in potem po prijetni stezi z rahlimi spusti in dvigi sem v dobri uri bila pri mestu Kamnov ( med potjo sta še dve koči). Lepa krožna tura z zelo raznoliko pokrajino in lepimi razgledi, za katero sem potrebovala približno pet ur. Lepo in polno doživetje, mene te gore vedno znova očarajo in osvojijo.
