Spomini, spomini, ko se pripeljemo na Lonice...
Glede na izbrano družbo, je bilo kar težko najti vrh, na katerem še vsaj eden od nas ni bil
...tokarat gremo na drugo stran Lonic, a pogled je cel dan uhajal na prijetne spomine Zermule in Zuc della Guardia...cesta do Lonic odprta, ker pa so gozdarji vseeno delali, so nas hitro spustili naprej in ja, res so mojstri svojega dela, predvsem dela na odsekih te ceste, ki je ponekod še za "bicikel" preozka
, hehe
Obvezna jutranja, odlična "latte machiato", sem imela čas, saj so fantje še zajtrkovali, potem pa že v iskanju prave poti. Ma, so tako čvekali
, hehhee, da smo rahlo zgrešili, a tudi kaj hitro čvekali po pravi poti. Dan je obetal, sonček, prijetna, zmerna strmina, a da bo turca ponudila toliko zanimivega, ni vedel nihče...vzpeli smo se po zavarovani poti Creta Rossa, sama po "reglcih", čeprav me je pas bolj motil
, kot kaj drugega, saj je bila skala odlična in edina slabost je, da je res kratka grapca za vzpon. Potem prvo presenečenje, vrh Velikega Koritnika je prava ogromna planota, še par korakov in že se je zaslužena malica tresla v trebuhih. Obvezno fotkanje in pošiljanje naših zadovoljnih obrazov, "mami Anki", ki ni mogla zraven, smo jo pa pošteno pogrešali
, nAto začnemo s sestopom. En sam velik užitek in že je izgledalo prelepo in preveč sprehajalno, se na križišču odločimo za Alta Via Pontebba in ja, ni nas razočarala. Že kmalu, za zelenimi tepihi, se spustimo po zajli v čisto drug, krušljiv, razbit svet, s stolpiči, s katerimi se je narava res potrudila, nato malo gor, malo dol, predvsem pa v premagovanju dveh "Primoževih" poličk, za katere sama kar nisem in nisem našla stopov in je moje poležavanje in objemanje po skali izgledalo res zabavno, predvsem za njih
, js pa švicala rahlo zmedenost
, hehe. Ker pa nam je že prej padel v oči vrh na koncu Via Alte, se seveda povzpnemo še nanj in ime, ma je bilo toliko izpeljank, da bi si ga lažje zapomnili, a moram tudi tokrat malo na karto "pošvinglati"...Zottach Kopf
, s katerega se po karinjski poti spustimo na sedlo Via Dolce in po sirarski poti nazaj do izhodišča, kjer se prileže ohlajen B vitamin napitek, hehe
Turca imenitna, dan poln neskončnih razgledov, družba za kadarkoli, kdajkoli, res je bilo zabavno in kljub temu, da sem bila tokrat sama v manjšini, je s tako družbo kjerkoli imenitno...in, ja, idrsko-štajerska naveza se je spet izkazala za odlično
