Nekaj dni po tem ko sem bil na Ajdni sem bil že v Nemčiji v osrednjem Porenju. Točneje južno od Koblenza nekje med Bingnom in Boppardom sem sem se potepal. Tudi na porenskih gričih(znanih po čuvenem renskem rizlingu) so v zadnjih letih začeli nadelovati plezalne poti. Poleg seveda kopice urejenih sprehajalnih poti, ki nudijo neskončne možnosti za izlete.
Obiskal sem tri plezlne poti v enem dnevu. Od najlažje do najtežje. Dostopi in same ferate so bili kratki tako da se je ravno izšlo.
Opisi poti:
http://www.klettersteig.de/klettersteig/oelsberg_klettersteig/1453 http://www.klettersteig.de/klettersteig/rabenacksteig/1758 http://www.klettersteig.de/klettersteig/mittelrhein_klettersteig_boppard/1452 1. Zjutraj sem se odpravil na Oelsberg nad Oberweslom. Pot je na začetku sicer označena z 'mit alpinem character' a sama pot je v bistvu hodačina, ki je tu pa tam zavarovana in bi jo po klasifikaciji portala hribi.net označil z 'delno zahtevno'. Samovarovanje sem pustil v avtu in nisem ga pogrešal. Priporočljivo je morda za otroke in tiste res začetnike, ki se prvič srečujejo z 'železjem' na poti. Primerjava s plezalno na Ajdno izpred nekaj dni: za stopnjo lažja.
Pot je krožna in zanimiv je povratek čez lepo urejene vinograde. Res lep sprehod. Seveda pa lahko gremo tudi po poti nazaj.
2. Potem se zapeljem v St. Goar na nasprotnem bregu Rena. Izbiri: preko Koblenza čez most ali pa plačaj trajekt. Človek dobi občutek, da namenoma niso zgradili dovolj mostov zato, da lahko trajektarji služijo.
V St. Goarju nato parkiram pri kolodvoru in se odpravim mimo pokopališča in po kake 10-15 min vzpona se začne feratica. Pravzaprav sem zgrešil začetek in prišel na vrh hriba(po imenu Rabenack) ter jo opravil v obratni smeri(sicer je krožna). No, vzpon na balkon z razgledom je enak ne glede na smer in je nekje najtežji del poti.
Tudi ta ni posebno težka, je pa malo težja od prejšnje in recimo že na ravni zahtevne poti. Primerjava z Ajdno: nekaj takega! Samovarovanje sem sicer imel a za izkušene tudi ni potrebno, je pa tu že kar obvezno za otroke in začetnike.
3. Potem se zopet zapeljem nazaj na nasprotni breg Rena. Ne, tokrat me ne boste ocurili za trajekt saj leži Boppard(izhodišče zadnje ferate) ravno nekje na polovici poti od Koblenza do tam kjer bi prispel s trajektom in grem kar okoli čez most.
Ko prispem v Boppard parkiram in jo mahnem. Ta bo najtežja. No res je bila samo MALO težja. Najtežja je na koncu(glej prvo sliko pri opisu na zgornjem linku).
Sama pot do 'velikega' finala na koncu pa ni kaj dosti težja od prejšnje. Lestve so malo višje, deli s skobami so malo daljši, izpostavljenost pa je celo manjša. No na koncu postane res zanimivo. Gre za prehod po klinih okoli stkale nato pa strm vzpon po skobah in zajli navzgor. To je bil tudi edini del na vseh treh poteh, ki mi je pognal malo adrenalina v kri. Sestopil sem kar po ferati sami možen pa je seveda povratek tudi po običajni poti.
Morda bi zaradi zadnjega dela lahko pogojno ta pot bila že 'zelo zahtevna', to je po moje edini del kjer ta ferata doseže stopnjo B s katero je klasificirana. Samovarovanje je tu že kar obvezno vsaj za zadnji del sicer pa za izkušene tudi ne. Primerjava z Ajdno: malenkost težja ali pa tudi ne, razen finala, ki pa je morda za kako stopnjo težji.
Opozorilo: po poti dostopa do ferate se(čeprav je prepovedano) radi podijo kolesarji z vrha hriba kamor se pripeljejo s sedežnico.
Na Aralovi pumpi grem potem na tradicionalen pir. No, po podatkih iz gornjega portala se lahko na tej pumpi po ceni 5 EUR izposodi samovarovalni komplet za to ferato.
Kdor se bo torej kaj mudil tam naj kar obišče prelepe renske griče, seveda lahko tudi kako od številnih sprehajalnih poti, ki jih je nemalo.