Ararat

Ksena, pozdravljeni.

Ararat sem občudovala le iz doline, ob popotovanju po severni Mezopotamiji. Domnevam, da sta vas prevzela pokrajina in sam Ararat.

Iz iranske strani ga nisem videla, bili smo preveč oddaljeni. Nadejam se, da ga bom videla naslednje leto, ko načrtujeva z možem potovanju po zahodnem Iranu. Če ga bom, pripnem fotografijo.

Lepo pozdravljeni in varen korak,
Nacka

Živjo. 5 kolegov nas razmišlja, da bi se odpravili drugo poletje na Ararat in me zanima, kako ste prišli v stik s tamkajšnimi organizatorji. Mogoče, če imate kakšen kontakt od vaše vodičke, da stopimo v stik z njo.

Hvala in lep pozdrav.

Letos poleti sva se z mami pridružila agenciji Izimanija in osvojila najvišji turški vrh Ararat. Za ta podvig sva se odločila kot obeležitev vseh pohodniških let in proslavo moje končane mature. Hkrati pa me je tudi zanimalo, kako bo višina vplivala name na 5000 metrih, saj imam v načrtu tudi gore precej višje od tega. Ararat pa je tehnično povsem enostaven in zato primeren cilj.

Iz Ljubljane smo preko Istanbula odleteli v Igdir in se odpeljali v mesto Dogubayazit na dobrih 1600 metrov višine. Naslednje jutro smo se po res slabi cesti peljali mimo vasi Cevirme in na koncu ceste začeli s hojo. Pot do kampa 1 na višini 3200m je bila precej položna in travnata, a kar dolgotrajna. Prehiteli smo tudi ogromno iransko skupino.

Po precej slabo prespani noči je sledil dan aklimatizacije do kampa 2 (4200m) in spust nazaj. Več ali manj smo se vzpenjali v nešteto serpentinah po šodrastem terenu. Velikokrat smo se morali umikati konjem in mulam, ki so kampu dostavljali opremo, hrano oz. kaj drugega. Po krajšem počitku smo se ponovno odpravili nazaj dol.

Naslednje jutro je bilo treba teh 1000 višincev ponovno narediti. Do kampa 2 smo prišli nekje sredi dneva in po kosilu nekaj časa počivali v šotorih. Celo popoldne in večer je neusmiljeno močno pihal veter, ki je precej oviral uspešno opravljanje »ta dolge« potrebe na skalnem robu nad kampom. Z roba sem videl na vsake 5 min kakšen skalni podor, ki je grmel izpod vrha v bližnjo grapo. Večerja je bila že okoli 17.30, po šesti smo odšli vsi počasi spat.

Ponoči smo štartali malo po eni in hitro prišli v dolgo kamnito strmino nad kampom 2. Precej me je spominjala na streho Grintovca, le da je imela večji naklon in bolj ogaben teren. Po slabih 3 urah se je začelo daniti, odprl se je razgled na senco Ararata in kamp 2 daleč spodaj. Nato smo prišli na grebenček in na okoli 5000m do snega. Tu je začel pihati res močan veter, ki je močno oviral natikanje derez. Na snegu smo vsi dobili ponoven zagon in v dobre pol ure stali na vrhu Ararata. Veter je pihal tako močno, da na momente nismo mogli stati povsem pokonci. Po isti poti smo se spustili mimo kampa 2 vse do kampa 1 in si tako za naslednji dan prihranili le zadnji kos poti.

Bil je zares izreden teden, katerega besede ne morejo niti približno opisati. Imela sva tudi to srečo, da sva dobila super skupino in vodnika, s katero smo se od začetka odlično ujeli.

Čestitke!

Čestitke obema za vzpon, tebi Nejc pa tudi hvala za lep in zanimiv "fotopis"!

Super, super! Fino se mi zdi tudi to, da sta šla z mami. Pogrešam take opise doživetij z višjih gora! Drugače so si pa Ararat Turki prisvojili ja, ni čudno, da je tudi za Armence še vedno najvišja gora.

Bravo, čestitke in lep opis tvojega doživljanja vzpona na Ararat.
Midva z ženo sva bila druga skupina, kateri je tudi v celoti uspel vzpon in osvojitev te veličastne gore.

Hvala vsem za odziv! Ja, višine imajo res svoj čar, še posebej v malo drugačnih predelih sveta. Za naslednje leto imam planirane nove cilje, če bo le čas dopuščal. Miran, se mi zdi da se vaju spomnim iz našega srečanja na Brdu pri Lukovici.