20.-21. julij 2020: Habicht (3277 m) in Kalkwand

Končno je v začetku minulega tedna med mojimi potepanji po Alpah v okolici Innsbrucka prišel čas za "kralja Stubajskih planin", Habicht ("Kragulj"; če malo pokomentiram, morda bi se enemu izmed prvakov gorovja bolj primerilo ime "Adler", a vendarle).
Habicht je plečata in mogočna gora, ki se visoko dviga nad Stubajsko in Obertalsko dolino; spričo nekoliko izolirane lege (gre za najvišji vrh v Stubajskih Alpah, ki se ne nahaja v skupini Hochstubai skupini Zuckerhütla ali Alpeinskem pogorju) je od daleč razpoznaven, ustrezno izjemen pa je tudi razgled, ki ga ponuja vrh. Zaradi eminence, s katero se samoizpostavlja razgledovalcem v Innsbrucku, je dolgo veljal za najvišjo goro Tirolske - seveda, modernejše merilne naprave so pomagale k opustitvi te misli. Dasi za poltisočak metrov zaostaja za Wildspitze in je več kot 200 m nižji od najvišjega vrha Stubajskih Alp, Zuckerhütla, pa Habicht ohranja pomembno vlogo v razvoju lokalnega turizma in je med najbolj priljubljenimi tritisočaki v širši okolici.

K temu pripomore tudi razmeroma hiter dostop z Innsbrucka, manko prehudih tehničnih ovir ob pristopu (le-ta je zmerne težavnosti, primerljiv denimo z običajnim pristopom na Viš ali Škrlatico) in Inomoščanske koče na ugodni lokaciji. Kljub temu gre pri Habichtu za resen in naporen vzpon, pri katerem moramo ne glede na izbor izhodišča premagati vsaj 2km višinske razlike. Vzpon sicer ob zmerni hoji zahteva cca. 5-6 ur in tura je za dobro uhojeno planinko vsekakor izvedljiva v enem dnevu (kar bi bila tokrat glede na nesrečne okolišče boljša izbira), vendar sem se zagledal v izjemno, vrtoglavo špico Ilmspitze, na katero vodi drzna ferata po vzoru najboljših dolomitskih ustreznic in za katero je optimalno izhodišče prav Innsbrucker Hütte, zato sem si tudi tokrat zastavil dvodnevni izlet.

Že ob obisku ferate Geierwand, plezališča pri Heimingu in med kolesarskim izletom v okolico Zirla med vikendom se nisem počutil optimalno; med jutranjo vožnjo me je dajal glavobol, ki pa sem ga pripisal pritiskom in naporom v službi ter vsem opravljenim aktivnostim v zadnjem času. Že pri samem vzponu od razpotegnjene vasi Gschnitz do koče sem dodatno otovorjen hodil precej manj energično kot po navadi in do koče porabil precej več od pričakovanj, skoraj predpisan čas vzpona. Toda po prvih 1200 m višine, okrepčilu in delnemu raztovorjenju sem bil spet boljšega počutja in vzpon na Habicht je minil brez težav.
Sama pot je sicer kar všečna, sprva poteka po širokem hrbtu gore, kjer moramo po visokoturškem vzoru vijugati med velikimi kamni, dobršen del poti pa je zavarovan (zahtevno). Na nekaj mestih plezamo I. stopnjo, kar pa ne postavlja posebne ovire številnim pohodnikom (navkljub ponedeljku sem na poti srečal mnoge vračajoče se obiskovalce, nekateri pa so odšli proti vrhu šele v visokem popoldnevu). Kasneje moramo prečiti zavarovane skalne plošče in kratek greben ter nekoliko višje prečkati ostanek vršnega ledenika, za katerega pa ne potrebujemo nobene opreme (sam sem jo za vsak slučaj imel s sabo, a se je izkazala kot povsem nepotrebna. Sem pa opazil precej obiskovalcev s samovarovalnimi kompleti, kar se mi na tej poti vendarle zdi nekoliko odveč, a gre vsekakor za odločitev posameznika). Do vrha pripelje mestoma izpostavljena zavarovana pot z občasno neprijetno ohlapnimi jeklenicami.

Razgled z vrha je skoraj nepopisno veličasten. Zaradi višine in izpostavljene lege je Habicht vodilno razgledišče po Stubajskih Alpah, ki jih lahko skoraj v celoti zaobjamemo s pogledom, tako kot tudi ledeniška prostranstva Ötztalskih Alp, Ortlerjeve skupine in vršace Zillertalskih Alp; globoko pod nami so Stubajska dolina, Obertalska dolina in porečje Oberbergbacha, pogled pa seže vse do Innsbrucka in pogorja Karwendel nad njim. Morda najlepši so pogledi proti drznima in všečnima Tribulaunoma, v katera sem se takoj zagledal in si zamislil turo za kdaj naslednjič. Najlepši pogled nanju (oz. nanje, naj bi vendarle bili trije) je od prijetnega jezera Alfaier, ki se nahaja malo pod potjo na Habicht.

Po dolgem razgledovanju na vrhu sem se v zelo zmernem tempu spravil nazaj proti koči in si, vedoč da je dan dolg, razmeroma lep in ob spanju v koči, privoščil daljše uživantsko branje in kontemplacijo ob robu ledenika na dobrih 3100 metrih. Kljub temu bi ob prihodu do koče še imel več kot dovolj časa za zložno vrnitev v dolino.

Tako pa sem izkoristil večer za aktivnosti v okolici koče: preko razčlenjenega skalovja in lažjih prehodov (II do šibka III) sem se povzpel na enega od stolpičev v masivu Kalwanda, že v poznem večeru preplezal kratko trening ferato v bližini koče (začetek šibka D, sicer največ C/D, le dobrih 20, morda 25 minut) in ob jezeru opazoval poslednje žarke sonca, ki so sublimno obsvetili Tribulauna.

Ponoči, tudi po zaslugi sicer prijaznih Nizozemcev, a zlasti zaradi slabega počutja, nisem zatisnil očesa in zjutraj sem se počutil izžetega in brez moči. Misleč, da gre predvsem za slabo prespano noč, sem vendarle krenil proti Ilmspitze, ki je glasno vabila. Najprej sem se povzpel na razgledni Kalkwand (2564 m), ki je s poti na Ilmspitze oddaljen le nekaj minut, a se počutje ni pretirano izboljšalo, vse bolj se mi je dozdevalo, da gre za bolezen in ne le utrujenost - slednje sem vendarle navajen. Kljub temu sem nadaljeval mestoma precej zračno prečenje visoko nad Gschnitzem in se kmalu znašel ob vznožju monumentalne stavbe Ilmspitze, preko stene katere pelje ta zares drzna, dokaj dolga ferata. Tam sem opazoval skupino, ki je lezla proti vrhu; vremenske napovedi za ta dan niso bile dobre, a če bi stal na vrhu ob 12h, kar je bilo kljub daljšemu čakanju na izboljšanje počutja vsekakor še mogoče, bi se nemara izognil nevihtam. Po daljšem obotavljanju sem vendarle pričel in že premagal tehnično bojda najzahtevnejši del na začetku (morda D), a s takšnim naporom in bolečinami, da sem videl, da preprosto ta dan nimam fizične moči in zdravja za skroaj dvourno plezanje, ki mu sledi še težji, le delno zavarovan in izpostavljen sestop. Začelo je še rahlo deževati - precej pred napovedmi - oblaki so grozeče zakrili nebo in prav hladno postalo ter drugega kot da se pred morebitno nevihto vrnem v dolino mi ni preostalo.
Med sestopom sem po lahkem brezpotju še enkrat skočil na Kalkwand in se izognil delu iste poti nazaj, ob prihodu k Innsbrucker Hütte pa se je nekoliko zvedrilo. Razmeroma dolg spust do gostišča Feuerstein, od katerega sem v prijetnem okolišu pripešačil do avta v Gschnitzu, je bil deloma moker, a do pravega razvitja deževja ali celo nevihte ni prišlo. Kljub temu sem ob vse slabšem počutju in vse večji izčrpanosti porabil sleherni preostanek energije -

kot se je izkazalo, sem ob vrnitvi nekaj dni obležal v psotelji s hujšo virozo, visoko vročino, a vendarle negativnim izvidom testa za COVID-19.
Ta dan je nekoliko skazil sicer ponovno lep izlet v te mikavne hribe, a nič ne de. Po prisilnem počitku prejšnjega tedna se počasi vračam in kmalu bodo na voljo novi opisi in razglednice s tirolskih vrhov.