Alpinistična šola

Ne razumem zakaj ravno AO Tržič, če prihajaš iz okolice Kamnika. AO Kamnik je zelo dober odsek, prav tako ljubljanski odseki.

Predavanja in sestanki so običajno ob četrtkih, skupne ture pa ob sobotah (pa ne vsako soboto).

Nevem nekako sem se za Trzic zapicil. Sem slisal od enega da je ok. Ce bi pa prej za Kamnik, bi se pa verjetno za Kamnik

Je kdo bil v alpinisticni soli v ao Kamnik?

Danes sem bil na uvodnem predavanju na enem izmed alpinističnih šol. Ugotovil sem, da brez vozniškega izpita ni možno opravljanje šole. Predavanja so med tednom, medtem ko je praktični del ob vikendih v plezališčih, do kamor pa nimam opcij prevoza, zato se nisem niti prijavil. Tudi teoretični del je zelo pozno in z javnim prevozom težko dosegljivo.
Zanima me, je mogoče še kako drugače možno priti do alpinističnega znanja, kot je abzajlanje in vozli? V bistvu je bil moj namen samo ta, da bi lahko prišel na težje vrhove, kot so Rokavi, Prevčev stolp, Široka peč, Mali Prisank, Zeleni kup…. in pozneje do kakšnih 4000akov… Ima morda kdo predlog, kako bi lahko prišel do želenega znanja? Gorski vodniki odpadejo, nimam neomejenih financ, da bi za vsak vrh posebej najemal. Obstajajo kakšni vikend tečaji, dostopno z javnim prevozom? Ali karkoli, da ne rabiš vozniški izpit. Pa tudi družbe ali kakršnihkoli prijateljev nimam, tako, da tudi te opcije zaenkrat odpadejo.

Vprašati ni greh, pravijo. Morda bi se dalo tukajle s kom kaj zmeniti:
https://www.kofler-sport.si/sl/gorsko-vodnistvo/tecaji-in-delavnice/
https://www.drustvo-stratus.si/Stratus_web/offer.php#offer_10

Hvala za predlog. Vendar je oboje bolj kot ne, na alpinistični ravni. Sem hotel pred leti na en zimski tečaj, pa se je zataknilo pri prevozu...

Poglej si tole stran: https://alpirocnik.rasica.org/index.php/Glavna_stran

To je učbenik za alpinistično šolo, kar pomeni da je podobno kot pri izpitu za avto: eno je teoretični del drugo je praktični ,za to drugo boš rabil inštruktorja.

Težko vrjet da so se časi tako poslabšal, da te tud kakšen ne vzame v avto. Saj ko boste plezal si morate med seboj zaupat.
Že mnogo let sovaščana vozim v trgovino in po drugih opravkih, vrjetno edini daleč tod okol, ostali imajo avte za lastne potrebe. Tud zadnjič zvečer v temi me je en Čeh vprašal v Krmi za prevoz do Mojstrane in sva šla, sam zvečer vozim hitr kot čez dan in je parkrat avto podrgnil po tleh. Vrjetno ga je blo mal strah

rokeg, tezji vrhovi, ki jih omenjas se v "slikanici" druzabnih omrezij zdijo najbolj logicen naslednji korak pri planinstvu, ampak se zdalec ni to edini nacin napredka nekam "naprej". Nakateri so precej vreden cilj, drugi manj, skupno vsem pa je (po mojem mnenju), da se ni vredno v zivo sekirat, ce zaenkrat se ni moznosti, da se povzpnes nanje. Daj casu cas in scasoma se lahko najde druzba in nacin, da se temu svetu bolj priblizas. Medtem je pa vredno poskusati tudi izven visokogorja - hribi in sredogorje ponujajo ogromno in vsepovsod je ogromno nacinov, da udejanjis super zgodbe. Ne samo pri pohodnistvu, potencialno tudi pri kolesarjenju, teku ...

Za varno (samostojno) gibanje v svetu alpinizma je pač treba fizično v alpinistično šolo. Dovolj nista niti samo teorija niti samo praksa pri kom, ki ali je alpinist ali pa to zgolj misli. Vodniki imajo take cene z razlogom. Če nič od tega ne pride v poštev, ostaneš pri nižjih oz. manj zahtevnih ciljih. Vse ostale možnosti so le kockanje z že tako zelo tvegano dejavnostjo.

Matic, hvala za link, teorija mi je že poznana, sam prakse pa nimam.
ljubitelj gora, nobeden ni bil pripravljen ponuditi prevoza, razen ene, ki je bila 20 km stran od mojega bivališča, kamor rabim peš najmanj 3h, z busom ni opcije. Ostane mi nič. Potem pa so tu še inštruktorji, ki so rekli, da je rizik prevelik, da bi me vzeli. Kar pa je že diskriminacija, ampak pustimo. Pa tudi vrstnikov ni bilo.
nJjc, če se primerjam z (celo mlajšimi) vrstniki, potem jaz že nazadujem v vzponih na težje gore, predvsem zaradi manjke avta in družbe. Hodim zase, da ne bo nesporazuma. Ampak moje želje so podobne njihovim. Celo par jih je tukaj na portalu, kjer objave samo "foušljivo" gledam in potem več dni študiram, kako bi prišel vsaj do vznožja gore. Dejstvo je, da imam sedaj daleč največ kondicije, ki jo bom verjetno med študijem izgubil, ker ne bom imel hribov blizu.
Kar pa se sredogorja tiče, pa zame pridejo pozimi v poštev. Tam v travah so krave, kače, dostopnost večina sredogorja pa je enaka visokorju. Pa še bolj vroče je, jaz pa ravno zato rinem višje, da je hladneje. V bivaku 3 se tudi spat ni dalo, tako zatohlo je bilo, pa še kje... Saj mi tudi veliko lahkih 2000akov manjka, pa je dostopnost do Bovca problem. Sem že hotel v Bovec s prestopom v Kranjski Gori, pa mi je bus VEDNO ušel zaradi zamud, in tako sem šel na vse težke ture in se s strahom navdušil nad plezanjem. S tem, da nisem obrnil v Kranjski Gori, ker rabim 6h do tja z busi, ampak sem šel pogledat, kako izgleda neka težka gora. Pripravljen sem bil obrnit, ampak vedno sem prišel, kljub vsem dvomom, tako sem si zamislil projekte osvajanja 2000akov Itd... Ampak okoli Kranjske Gore mi že težjih vrhov zmanjkuje, tako, da ostanejo le še alpinistični. Preden bom imel možnost osvajanja lažjih, bi rad še kot mlad osvojil alpinistične.
Kolesarjenje mi ni všeč, ker ne maram, da mi piha, pa tudi slabo vidim, in se mi je že dogajalo, da sem skoraj pod avto zapeljal, ker ga nisem videl. Tek pa tudi mi ni glih.
Hammond, le kako v AO, če te ne sprejmejo??? Med študijem bi imel zlat čas, pa me nočejo Nižji cilji pa so že dolgočasni. 1 obisk gore je dovolj zame. Sploh po markiranih poteh mi je dovolj le 1x, ker take poti, kot so na Vrh Vršica iz Kranjske Gore, na Kamniško sedlo iz Bistrice, na Kokrsko sedlo in še kje, tako uničene, da sploh nimam interesa tam hodit. Pa toliko kopriv in ostale šikare, da je joj. Ravno letos sem staknil grde opekline, ko sem šel iz Jesenic na Golico, samo koprivje in ena čudna rastlina me je tako opekla, da je joj...
Martuljek mi je zato všeč, ni dosti ljudi, in veliko je orientacijskih zank za popestritev, in malo je lahke poti.
Recimo cela vzhodna Slovenija mi je nepoznana, ker so težko dostopni, bil sem samo, kar sem bil družinsko, vse ostalo je težko dostopno, ker za vikend še v Ljubljano komaj pridem, tudi tam na AP mi je mučno čakati, in potem sem že živčen, če sploh bo bus, in kaj bom, če obtičim brez busa nekje... To se sploh letos prepogosto dogaja. Ni vlaka, ni busa, in potem je treba taxi klicat, in gre 50 - 100 EUR v nič. Potem pa mi ostane manj za vsa alternativna "zdravljenja" slabovidnosti, ker nekoč le upam, da se popravi, kakorkoli že.

Ah, projekt osvajanja 2000akov ... dej, to so koncepti ki so jih zastavili drugi in ki itak ne pijejo vode, ko jih od blizu pogledas. Meni tako dojemanje ni blizu, ker bi z malo drugacno mersko enoto prislo zraven (ali pa stran) kup vrhov, sploh pa zaradi obcasne vprasljivosti kaj sploh steti kot vrh ali ne in ce neimenovane kote spadajo zraven ipd. Rezultat tega je nek seznam, kjer obstaja neka presenetljivo arbitrarno potegnjena crta, nad katero ima vrh "vrednost" in pod katero je ima manj. To je pristop ki mi ni logicen in se mi zdi kot podaljsevanje fame o magicni meji 2000, ki v planinski domisljiji itak zavzema neko preveliko tezo. Za posledico pa to ima, da se leze npr na ogabno krusljiv Vrh nad Muzici in spregleda noro lepo Malo Ratesko Ponco?
Priporocam manj sekiranja in vec adaptivnega razmisljanja,ker se s slednjim planincu nabor moznih tur raztegne ful ful ful. Pa se glavo manj tvegas.

Ce ti pa ponavljanje ni, pa pomisli da ima marsikatera pot kar 8 razlicic: pomladno, poletno, jesensko in zimsko, ter soncne in oblacne verzije le-teh. Ni se treba nujno gnat proti novemu ves cas. Sej bo!

Če sem prav razumel si v srednji šoli?

Če nameravaš it študirat, se boš imel priložnost vključit v AO, kjer te bodo naučil glede vozlov, abzajlanja itd. Tak da teh par let ni problem počakat, glede kondicije pa te pomoje preveč skrbi, da bi jo zgubil.

Zakaj te ne sprejmejo? Zaradi slabovidnosti? AO želi čim bolj zdrav in mlad osebek, iz katerega bo kasneje nekaj, kar bo še naprej koristno za društvo. Ostali pa ali več plačajo, sami prej odnehajo ali pa sploh niso sprejeti. Selekcija vsekakor je. Je pa to taka dejavnost, da če ni selekcije prej, je pa potem. In odgovornosti za tisto drugo (s smrtnim izidom?) se mogoče želijo izognit. Domnevam, ne morem trdit.
Največja korist projekta 2000 je spoznavanje novih koncev, v katere mogoče sicer ne bi nikoli zašel. Vse ostalo je močno vprašljivo. Veliko presenečenj je pozitivnih, nekatera pa so taka, da si želiš, da nikoli ne bi imel seznama. O (dvomljivih) kriterijih je pa že n3jc vse povedal. Mogoče lahko dodam še edino to, da je vseh kot nad 2000 v Sloveniji mislim da nekje med 6000 in 8000 ali nekaj takega - se ne spomnim točne številke, je pa dobra ponazoritev, kako jalovo je "osvajanje vseh".
Pa še to: če ne maraš trav in šavja, daleč ne boš prišel. Za osvojitev prenekaterega trentarskega vrha je treba iz trav narediti mali doktorat.

n3jc, da ne bo pomote, zbiram oz. si v seznamu kljukam tudi vrhove med 1000 in 1999 m, kot tudi do 999 m. Pri slednjih je problem ogromno vrhov, ki so privatni ali na vrtovih. Seznama nista še dokončna in ju sproti nagrajujem, kot tudi seznam dvatisočakov. Vsi seznami pa so "uvoženi" iz OSM, torej vse kar ima ime in višino. Prosim, da mi sedaj ne še s tem, kako je OSM nezanesljiv itd..., ker natanko vem, kako tam funkcionirajo zadeve.
Osvajam tudi res nepomembne vršičke, recimo Stan ob poti na Macesnovec. Okoli Snežnika imam že večino vrhov obkljukanih. Ko se že omenja Mala Rateška Ponca, sem bil, pa še kaj okoli mežikanje.
Vrh nad Mužici bi osvojil pri grebenskem prečenju od Vrtaškega Slemena na Kukovo špico, seveda z ustreznim znanjem. Vsekakor ni to najtežji vrh, je Mali Prisank precej težji.
Sicer pa je to samo vodilo, da vem, kam bi lahko še šel.

coffee, ne, končal sem že srednjo, grem na faks. Sem se želel vključit v AO v četrtek, pa so me odvrnili z vozniškim in rizikom slabovidnosti. Zgubil jo bom, ker ne bom več imel dolgih strmih klancev za trening, kot jo imam na Notranjskem, na Obali pa niti hribov ni.

Hammond, Ja, zaradi slabovidnosti. In nisem popolnoma nič kriv, da sem tak, približno vem vzrok za to, ne bom sedaj tu razglabljal (za)kaj, če pa koga zanima, pa mi naj piše ZS. Dejstvo je, da sem se samo hotel naučiti vozle in abzajlat se. Tudi smeri nimam namena plezat, ker mi ni do pravega plezanja v steni. Samo do IV, da pridem na Prevčev stolp in Vrh Rokavskega grebena. Ja, inštruktorji se bojijo, ker ne vedo, koliko zares vidim, in težava je tudi v tem, da sem omenil, da nimam vozniškega izpita in da ne vem, kako bom prišel do plezališč za vikend.
Zbiram samo poimenovane vrhove. Itak je samih krtinic že med grebenom Škrlatice in Rokavov enih 1000.
Točno vem, kakšni so trentarski hribi, mam ene 6 vrhov obkljukanih tam. me pa mikajo še vsi ostali, edino Pihavci so zaenkrat vprašljivi.

Skratka, če potegnem črto, je opcija samo AO ali pa gorski vodniki. Za slednje bo treba zadeti na loteriji, da bom lahko šel na 65 vrhov (niso vsi 2000 m, nekaj jih je okoli 1900 m), za katere menim, da so zaenkrat pretežki, pa kje so še 4000aki in ostali mikavni hribi v tujini in svetu.

No, če ti je kej v vzpodbudo, jaz parkrat na teden za trening/sprehod naredim 250m višincev, pa se mi zdi, da sem še v kar ok formi. Za Pelce pa tud ne rabiš olimpijske norme. Kakorkoli že, ne obupat.

Je zelo relativno, katera podrtija je težja. Glavna razlika je v tem, da ti vozli in znanje spusta po vrvi ne bodo pomagali pri plezanju navzgor. Ponekod je res samo spust čez največje težave in lahko naprej soliraš (če si sposoben, ni vsak), spet drugje te mora pa nekdo varovat.
Na Vrh nad Mužici lahko pristopiš čez Kukove prode in se izogneš grdemu grebenu, ki ga omenjaš. Na Mali Prisank bo brez varovanja soplezalca čista loterija. Odsvetujem samostojno. Ključno mesto na Prevčev stolp je pri prečenju z Goličice V-, prej je še ena štirica (za oboje je primerno, da te nekdo varuje). Tudi na Turn pod Razorjem ne boš prišel sam, bo treba v navezi. Pri Pihavcih je najtežji sestop, čez tehnično najtežje mesto pa se lahko spustiš po vrvi. Vsak hrib ima svoje karakteristike in če se ga lotiš napačno, s pomanjkljivim znanjem ali pa brez soplezalca, bo cena visoka. Kot vidim, si zdaj nekje vmes. Pazi, da ti vrh ne bo pomenil več kot pravilna priprava nanj.

rokeg
glej, zima prihaja, napiši par vrstic o tem, da bi se rad naučil določenih veščin, potrebnih za varno gibanje v skali. Kaj točno želiš. Potem pa copy/paste in pošlji na vse možne naslove, ki jih najdeš na spletu. GV-jem, društvom, d.o.o-jem, vsem, ki so profiji na tem področju. In se s kom skušaj zmenit za "privat" dvo ali trodnevni tečaj v eni planinski koči, visokogorje, in gresta v tistem času čez teorijo in prakso. Nekaj v smislu tečajev "varno gibanje v gorah pozimi", recimo, samo da bi šlo tokrat za skalo. Probat ni greh, pravijo, beseda ni konj

In ne jim govorit, da si slaboviden itd., ker očitno ti to nič narobe ne hodi, saj si bil na toliko vrhovih! Očitno povsem dovolj vidiš za to dejavnost. Za vožnjo z avtom pa - kot kaže - ne. Ampak to jih res ne briga.

Coffee, no ja, hvala za vzpodbudne besede.
Hammond, mnenja so vedno subjektivna. Očitno bo res treba najti tudi soplezalca, in tudi to je bil razlog za AO... Ampak, če se za Šmarno goro nimam človeka, ki bi šel. Z vsemi ljudmi, s katerimi sem šel, sem šel samo 1x. Z vsemi, ki so imeli avto, jih je motilo, da ga nimam, in vsi, ki niso imeli avta, pa, da sem predober za njih (v hitrosti hoje, v plezanju in seveda se uskladit in ujet vozne rede, da ne bi kdo čakal predolgo....)
No, očitno mi bo 10 dvatisočakov za večno ostalo neosvojenih, kot tudi nekaj 100 vrhov do 999 m.
Hvala za opise vrhov. Kot vidim, si bil že na nekaterih omenjenih. Torej so dostopni, če je le volja in pot.
turbo, mogoče bom, ravno zato sem tukaj vprašal, če mi lahko kdo predlaga, ki bi me, seveda proti plačilu, naučil osnove, vsaj vozle in abzajl, da vsaj Rokave, Zvonike in Gamsovke osvojim.

Macesna, nikomur nočem povedat glede hib, ampak kaj naj pa drugega odgovorim na vprašanje "zakaj nimaš vozniškega izpita? Noben drug izgovor ne bo dober, ker se bo kasneje izkazalo, da ni res. Seveda se na vsak drug izgovor potem pričakuje, da ga kmalu naredim.
No, delno me že ovira, sploh, ker ne opazim ljudi in se zaletim, ne vidim drevesa, ki visi nad mano, ker gledam pod noge... zato večkrat nosim čelado prav do doline in se ne sekiram, če me čukasto gledajo. Edino lani sem pozabil, da je še nisem snel in sem še celo cesto od Vrat do Peričnika nosil, preden sem ugotovil...

rokeg, dostopnost ni vprašanje, težava je samo, koliko smo dorasli izzivu, ki si ga zastavimo. Potem je pa marsikaj (ne)dostopno. Vsak ima svoje meje.
Sem bil na vseh omenjenih pa še številnih drugih.