Včeraj (ponedeljek, 3. januarja) iz Srednjega vrha na vrh Belih peči. Od tam na Trupejevo Poldne in že v temi nazaj v dolino.
Sneg se je pričel kakih sto višinskih metrov nad cesto, a je pot vseskozi lepo zgažena. V popoldanskem soncu je sicer precej zaprt graben potoka Jerman deloval svetlo, celo igrivo. Le spominska tabla osmim vaščanom Srednjega vrha, ki so v hudi in mrzli zimi davnega 2. januarja 1777 šli gledat, kaj je z drobnico in jih je zasul plaz, je za nekaj časa pustila nekoliko grenak priokus. Kolikor sem lahko poizvedel, je to prva pri nas zabeležena in resnično tragična lavinska nesreča.
Odlična gaz (tudi turni smučarji bi jo lahko uporabljali) vodi iz Železnice do sedelca pod Trupejevim Poldnevom in naprej (ne ravno za turne smučarje) na sam vrh. A sem na sedelcu zavil desno in po neizrazitem žlebu naravnost navzgor proti osamljenem vrhu Belih peči. Gazi tam seveda ni bilo, nekjakrat se mi je udrlo do pasu, a ni bilo zelo hudo. Na vrhu pa razgledi vse naokrog, morda še lepši, kot iz vrha Trupejevega Poldneva, saj se je videlo tudi Trupejevo Poldne
.
Po svoji gazi sem sestopil nazaj na sedelce, stopinje sem poskusil ohraniti, a jih bo najbrž že jutri zasul sneg. Po udobni, od derez razbrazdani poti sem nato skočil še na Trupejevo Poldne, kjer sem bil deležen pogledov na bledo žareče zahajajoče sonce in meglice, znanilke slabega vremena, ki so se iz južnih krajev preko prelaza Vršič tihotapile proti Kranjski gori. Nočilo se je, za sestop po lepem grebenu proti Blekovi planini je bilo že prepozno, zato sem se vrnil po svoji poti. Na Železnici sem prižgal lučko.
Bil je lep popoldan. Zimska oprema je ostala v nahrbtniku, v včerajšnjih razmerah bi morda komu pomagale derezice, ki pa jih sa nisem imel s seboj in jih resnici na ljubo tudi nisem preveč pogrešal. Gamaše pa so pri gaženju po celem snegu seveda obvezne.