Bivak Stefano Procopio na severni strani Kanina

Danes sva se odločala predvsem po vremenskih razmerah. Špiki so bili v megli, kaninsko pogorje pa čisto. Ker sva imela že več let v načrtu eno bolj neobljudenih poti v divjem okolju nad dolino Reklanice sva se zapeljala v majhno vasico Tamaroz v Reklanski dolini. Prav iz vasi prične poti 646 proti bivaku Marušič visoko gor pod sedlom Peravo. Tudi pogled gor proti je zastrušojoč zaradi višine, izhodišče je na 610 metrih. Sprva naju pot lepo vodi levo in desno po gozdu med globokimi grapami, višje pa gre le še strmo in naravnost navzgor. Položi se šele na sedlu Blasic, po zakraselem svetu greva do jamarskega bivaka S. Procopio, od koder so prav lepi razgledi vse od Strme peči do Mangrta, no danes so bili nekateri vrhovi večino dneva v megli, na senčni strani Kanina pa toplo septembrsko sonce. Sestopila sva preko sedla Muss do opuščene Casere Goriuda, od tam pa po neoznačeni vendar lepo urejeni in zavarovani poti, ki še zdaleč ni tako kratka kot piše na kažipotih in niti ne tako lahka po dolgi turi naravnost do nove spodnje postaje Nevejske gondole. Sledi še kratek sprehod do parkirišča, kjer naju je že čakal avto, s katerim pa nisva šla takoj v Tamaroz, ampak najprej do Baite. Lepa, naporna, izjemno samotna in dolga tura. Priporočam vzdržljivim.