Danes sem se odpravil na Borovje. Parkiral sem pri Aljažu in se prvič sprehodil skozi Dovje. Ker sem ob štartu ugotovil, da se moj čaj hladi v odprti termovki na kuhinjskem pultu
, vode pa nisem vzel s seboj, me je rešila plastenka, v kateri hranim rezervno vodo za čiščenje stekel.
V vasi si pri vodnjaku natočim svežo vodo in jo mahnem naprej po cesti. Ta je do križišča nad vasjo, kjer cesta v desno zavije v smeri Erjavčevega rovta, kopna, cesta v levo smer, proti Kepi, kamor sem jo mahnil jaz, pa je prevozna le še do naslednjega ovinka. Zasnežena pot je lepo uhojena, zato sem lahko hitro napredoval do rovta Vrse, od koder pa sem v smeri sedla Šija med Planico in Borovjem zasledil le sled enega pešaka, ki sem ji sledil do vrha.
Novejši sneg je mehak, na že predelani podlagi ga je približno 20 cm, višje in v zametih tudi več. Predhodnik se je lotil bolj direktnega pristopa na Borovje, že pred sedlom je zavil v strmino in se običajnemu grebenskemu pristopu s sedla priključil dokaj visoko. Za prečenje strmin pod zahodnim predvrhom Borovja in zadnjih nekaj metrov pod vrhom sem za varnejše nadaljevanje uporabil cepin, čeprav podlaga ni povsod primerno čvrsta. Ker je bilo vreme "modro", razgledi pa krasni, sem si ob križu na vrhu privoščil malo več oddiha kot običajno.
Za vrnitev na Vrse sem uporabil sled, ki sem jo ob vzponu opazil malo pod vrhom, po poti, ki vodi na vrh z rovta po SZ smeri.
Lep dan, temperatura zelo prijetna za hojo, hladnega vetra pa tudi ni bilo preveč.