Petek, 1.10.2021 - KSA krog okrog Jezerskega
Ravenska Kočna - Češka koča - Jezerska Kočna - Kokrska Kočna - Jezerska Kočna - Grintovec - Dolgi Hrbet - Štruca - Skuta - M. Rinka - Š. Rinka - Križ - Kranjska Koča na Ledinah - Slovenska - Ravenska Kočna
Ob cca. 6:30 sem parkiral, pred menoj en avto s CE in enim planincem, zraven mene drugi s KR in tremi bolj tekaškimi planinci. CE je startal prvi, za njim KR, jaz sem šel pa najprej preveriti situacijo v grmovje.
Ko sem se vrnil na parkirišče se je ravno začelo daniti in tako sem se poti lotil tudi jaz.
Proti Češki koči sem ujel CE, potem on mene pri Češki pa sva rekla nekaj besed o planih za danes. Sam je šel proti Dolgemu Hrbtu, tako da se je njegova pot višje odcepila v levo, jaz pa sem neuspešno lovil KR tekače. Višje se pot postavi pokonci, tako da sem pospravil palice in nataknil čelado ter nadaljeval po bolj plezalnem delu proti Kočni. Tam se je ekipa KR toliko upočasnila da sem jih le prehitel in kmalu smo skoraj skupaj pridihali na greben in obrili v desno proti Kočnama. Tukaj se je potrebno spopasti z malo zoprnim delom kjer snames nahrbtnik in se dobesedno splaziš po gladki skali da lahko nadaljuješ proti Kočni. Na Jezerski Kočni smo rekli tudi nekaj besed z ekipo KR, malo so me postrani pogledali ko sem razkril načrte (oziroma v tistem momentu še bolj želje) za ta dan. Potem smo se poslovili, jaz sem jo mahnil proti Kokrski Kočni, oni pa nazaj v dolino.
Pot do Kokrske Kočne potrebuje malo ljubezni, kakšen klin je že zmajan, markacije bodo tudi kmalu potrebne obnove. Kot lasten prispevek k temu sem na Kokrski prvič preizkusil mojo novo pridobitev - odstranjevalec vinjet in tako postrgal stran (skoraj) vse nalepke in jih pospravil v nahrbtnik. Orodje bo potrebovalo malo dodelave, saj je rezilo skorajda premehko. Potem sem obrnil in se odpravil nazaj proti Jezerski Kočni, se ulegel na skalo pri nizkem prehodu ki je tako zlizana da kar sam zdrsneš na drugo stran. Ali pa v prepad, če ne paziš.
Nadaljeval sem po grebenu proti Grintovcu in ga kar hitro dosegel. Tam sem si vzel malo časa, pomalical, prosil soplanince za sliko, vrnil uslugo in pretehtal kako naprej. Časovno je bilo vse OK, pa sem krenil proti Mlinarskemu sedlu. Pot do tja je na nekaj mestih malce zračna, v pomoč so jeklenice. Tukaj sem se moral odločiti: Ali dol ali pa bo treba potegniti še kar nekaj kilometrov. In sem šel. Naprej.
Proti Dolgemu Hrbtu je verjetno najbolj zračen ravno vstop. Problem je tam naprej bolj orientacijski. Markacije so popolnoma zbledele, sploh od vrha Dolgega Hrbta proti Štruci je potrebna velika pazljivost da ne zaides. In tako se je zgodilo tudi meni nekajkrat, ko pot postane prezahtevna - poglej ce vidis kaksno markacijo. In da ne bom v tej zgodbi edini, je tudi CE priplezal iz ene grape in komentiral da tam pot sigurno ne gre.
Ko prideš do odcepa za Štruco te pozdravijo na novo narejene markacije. Malo naprej pa se družina Kozorogov. Tako sem jih obšel, se dotaknil vrha in nadaljeval proti Skuti. Tudi do tja je pot brez posebnosti. Na vrhu smo se malo pogovorili, poslikali, potem pa vsak na svojo stran. Sestop s Skute je kar zahteven, malo je podrto, malo je odprto, malo gladko, ampak nič ekstremnega. Naprej gre pot levo čim višje po melišču in kmalu našel markirano pot do smerokaza.
Potem sem pa odvil kar direktno gor do Male Rinke, kjer se lepo vidi tudi na Mrzlo Goro. Od tam na Štajersko, kjer v skrinjici ni vpisne knjige. Ugotovil sem da imam tekočine še 0.5l - zlata rezerva nekje na dnu nahrbtnika. Tako se je počasi začel sesuvati načrt, da bi naredil cel krog in v turo vključil tudi Ledinski vrh ter Veliko Koroško babo. No, kar dobro utrujen sem pristopil na Križ (Koroško Rinko), se vpisal in potem odpravil po zavarovani poti na Jezersko stran.
To pot sicer še vedno obnavljajo in verjamem da je na gor veliko lažja kot na dol. Pa se malo je zmajana v zgornjem delu, tako da je šlo precej počasi in ne ravno z užitkom, ko sem gledal da pod mano kakšnih 500m ni ničesar. Nižje je opaziti da je pot lepše vzdrževana in celo na novo markirana. Spustil sem se proti megli in končno dosegel melišče. Ledinski vrh in Baba sta odpadla, v Koči na Ledinah je zunaj voda - druge izbire ni bilo. Tako sem zarezal v meglo in kmalu dosegel Kranjsko kočo, le vode zunaj ni bilo.
Nekatera okna so bila zaprta, nekatera odprta, pa sem poskusil srečo. No, oskrbnik je ravno prišel in zato je bilo odprto, drugače je odprto samo ob sobotah in nedeljah. Tako sem dobil liter izotonika in kar dolgo debato o tem kako kradejo smuči in druge zadeve. Zadnje čase v hribih res izgine mnogo stvari, ter ostane precej nepotrebnih (smeti). Potem smo pogovor nadaljevali še pred kočo toliko časa, da sem lahko na čelado nataknil svetilko in sestopil po Slovenski do avta. Tukaj me niti ni kaj posebej navijalo, predvsem zato ker je vidljivost cca 3 metra in je dobro poznati pot že od prej.
Skupno 13ur, 2600vm, 21.3km
Ura sicer pravi da je gibanja 7ur 30 min, jaz mislim da je cca 9ur.