Lepi jesenski dnevi so klicali po obisku Dolomitov in tokrat je prišla na vrsto Monte Civetta. Običajno raziščeva širše področje, zato sva si tudi zanjo vzela 2 dneva. Prehodila sva jo po dolgem in naokoli, kar bi po videnem še enkrat storila popolnoma enako
.
Štartala sva v Palafaveri, kjer je dovolj brezplačnega parkirišča. Smerne table na njegovem robu so naju usmerile na pot 564 proti planini Pioda. Tu sva zavila levo na 556 vse do koče Coldai in se tam odcepila na pot 557 v smeri ferate Alleghesi.
Odcep za ferato je označen na skali, že nekaj prej pa sva občudovala množice v steni. Ker je bila večina gornikov nemško govorečih, se je za zastoje največkrat uporabljala beseda *Stau*. To po slovensko pomeni da boš stau
. Množice naju niso kaj dosti ovirale, saj sta nama prijazen pozdrav in zahvala vedno odpirala prosto pot do klinov, skob in jeklenic. Teh je povsod dovolj, saj se tu vzpenjajo ljudje z vse sorte izkušenj.
Okolje ferate je lepo, tipično dolomitsko, tehnične težave nikjer ne presegajo C kategorije. Je pa ferata Alleghesi dovolj dolga, da je nikakor ne gre podcenjevati. Pomemben faktor je tudi vreme, ki zaradi velike nadmorske višine lahko hitro pričara zimske razmere. Midva si lepšega vremena ne bi mogla želeti in kmalu sva prisopihala na Monte Civetto. Najprej sva napasla oči na širnih razgledih, nato pa sva potešila lakoto pri koči Torrani tik pod vrhom. Koča je posebna in zelo prijetna, kavo pa skuhajo na avtomatu na ročni pogon. Dobesedno
.
Prespati sva nameravala v koči Vazzoler, zato sva sestopila po ferati Tissi. Ta je precej drugačna zgodba od Alleghesija. Poteka v območju navpičnih sten, ki s svojo mogočnostjo zahtevajo spoštljivost bolj redkih obiskovalcev. Tehnične težave segajo do C/D kategorije, varovala so bila tokrat v odličnem stanju. Spust po ferati naj bi bil po nekaterih zapisih lažji od vzpona, a o tem bi se dalo razpravljati. Čisto na kratko … ferata je težje sorte in zahtevna, a hkrati zelo lepa. Kdor ima dovolj izkušenj bo v njej gotovo užival.
Sledil je še dolg sestop proti koči Vazzoler po poti 558, vseskozi v lepem okolju in krasnem vremenu. Prenočišče sva rezervirala dan prej, kar se je glede na vikend pokazalo za dobro odločitev. Koča je bila polna in pri večerji je bilo komaj dovolj sedežev za vse. Je pa vse teklo kot namazano, osebje prijazno, hrana dobra, cene solidne. Pod črto sva bila več kot zadovoljna.
Naslednji dan sva si pogorje Civette ogledala še z druge strani. Pri koči Vazzoler sva poiskala pot 560, ki naju je v lepem okolju peljala proti koči Tissi. Tudi na tej strani sva imela kaj videti. Tu so doma dolomitski stolpi, ki jih obožujejo plezalci. Civetta je od tu neprepoznavna, a to niti ni pomembno. Močan vtis daje celotno pogorje nad dolino, po kateri poteka pot. Tako je vse do koče Tissi, kjer sva naredila pavzo in še naprej do dobro obiskanega jezerca Lago del Coldai. Do koče Coldai tudi ni bilo več daleč in tam sva zaključila krog. Sledil je še spust v dolino do izhodišča in odbrzela sva novim dogodivščinam naproti. Nekaj več informacij sledi v fotozgodbi ...
Koordinate parkirišča ( Palafavera ) : 46.4019850N, 12.1014211E