Creta di Mimoias (2320)

V torek proti večeru zapustim Cadore. Preko sedla Ciampigotto se zapeljem na forcelo Lavardet, kjer prespim v avtu. Danes zjutraj se zapeljam km ali dva dol po dolini Pesarina in parkiram pod opuščeno casero Lavardet, tudi izhodišče ceste za Casero Mimoias. Raziskovalna žilica mi ne da miru in nad opuščeno planino iščem stezico, ki naj bi peljala visoko gor pod Creto Mimoias oz. nekje pod Monte Paradaro. Ko se zdi, da jo že najdem je seveda spet ni, nekako pa mi ni logično, da bi vzpon potekal direktno gor po zagruščeni grapi, ko se prebijem preko okoli 25 meterskega pasu rušja se mi to hitro potrdi, po obrisih stopinj in višje po sveže izsekanim rušju. Sledi še prehod po lepi grapci na bujne zelene travnike, grem še malo v desno in kmalu najdem s pikami označeno stezico, ki vodi na vrh Crete. Pikam sledim kolikor je možno, sicer pa so trave povsod lepo prehodne, ampak niso samo trave, med njimi je ogromno velikanskih murk, kakršnih še nisem videl, pa tudi lepi primerki očnic. Z vrha je čudovit razgled, predvsem na bližnjo Terzo Grande, pa Creste del Enghe, vse do Antelaa in Cridole. Na vrhu posedim kake pol urce, zatem sestopim. Sedaj se odločim za severno varianto, sledim pikam, ampak očitno "napačnim", ki me pripeljeno nad strm moker skalnato travnat žleb, ki je za sestop v danih razmerah precej izpostavljen. Nekako sestopim tudi ob pomoči dveh skupaj zvezanih pomožnih vrvicah, ki jih na najbolj kočljivem mestu zataknem za majhen skalni rogelj. Že 300 m nižje sem na poti 202, ki pelje na prelaz Enghe. Ampak očitno je včasih tu gor vodila pot, saj se še najdejo rdeče packe na skalah, tudi skozi zoprn žleb. Sledi sestop do ceste in v slabe pol ure sem pri avtomobilu.

Gora je po krivici osamljena, njeno bujno cvetje bi radostilo marsikoga, razgledi so enkratni, predlagam vzpon od Pian di casa, ki ni nič daljši od mojega izhodišča in pa seveda gor po poti, kjer je lep napis na skali, ki ga najdete dobrih 15 minut hoje od casere Mimoias proti passu Enghe.