Creta di Rio Secco (2203)

Iz Pontebbe (Tablja) se peljem skozi Studeno Basso cca 10 km proti sedlu Lonice (Cason di Lanza), potem pa med opuščenim zaselkom Carbonaris in planino Rio Secco ob cesti parkiram in grem v desno po za javni promet zaprti gozdni cesti. Treba je biti pazljiv, ker v levo in desno vodijo gozdne vlake, treba se je držati ceste ob kateri so tu in tam postavljeni možici. Ko se cesta konča, se nadaljuje lepa steza, ki je označena z oranžnimi pikami in na sveže obžagana. Pripelje me na gozdno jaso zahodno od La Busale. Nadaljujem nekoliko navzgor, potem pa na severni strani La Busale kratko vodoravno, oranžnih pik skoraj ni več, rušje je še obžagano, ampak že pred mnogimi leti. Ko se steza prične spuščati opazim na levi zelo skromno stezico, ki me popelje nekoliko navzgor po nekakšnem melišču in v desno pod stene. Pridem do zagruščene grape po kateri se povzpnem na vrh (vmes postavim nekaj možicev). Tam spet naletim na obžagane steze, ena pelje v desno (Treghet), ena navzdol proti poti 432, jaz grem v levo in kmalu me pripelje na neizrazito škrbino, lovska steza se loči na dva kraka, eden vodi v levo, drugi v desno, izberem desni krak, ki me preko skrotja pripelje na začetek dolgih travnatih strmali. Zagledam številne gamse, ki jih je tukaj res precej, kar sem videl že pred leti, ko sem se potepal tu okoli. Po ne prestrmih travah se lagodno povzpnem na izredno razgleden vrh. Tik za mano od povsod vidna gora Creta di Aip (Veliki Koritnik-Trogkofel) Zahodni Julijci, večina Karnije, Dolomiti in del Visokih Tur so kot na dlani. Seveda se mi nikamor ne mudi, zato sedim in uživam v razgledih. Potem se odločim za sestop po zahodnem grebenu proti spodnjemu delu doline Aip. Že večkrat sem si ga ogledoval s Crete di Aip (Veliki Koritnik). Seveda bi bilo najlažje sestopiti do bivaka Ernesto Lomasti in po marakirani poti. Vendar me mika zahodni greben. Brezpotje ni težavno, vmes je nekaj ostankov kavern in kamnitih obrambnih zidov, ter bodeče žice. Nižje me skrbi le plantaža rušja na izteku grebena, ampak se mu kasneje spretno izognem, tako, da se usmerim v desno, kjer preko neke škrbinice sestopim naravnost v dolino. Da je tukaj nekoč potekala pot opazim na, tu in tam požaganem rušju. Sledi le še sprehod čez travnike do že večkrat prehojene poti 440 po kateri sestopim do planine Caserute in po cesti mimo planine Rio Secco do izhodišča. Čudovita jesenska tura. Alessio najlepša hvala za krasno idejo.