Cristallo di Mezzo sva želela obiskati po redko obiskani varianti Hospital - ferata Rene de Pol - Forcella Verde - pot 233 - Forcella Granda - Sentiero Ivano Dibona - koča Rif. G.Lorenzi - ferata Mario Bianci - vrh.
To nama je v celoti uspelo, moram pa kar takoj postaviti nekaj klicajev. Omenjena smer je izjemno dolga in naporna, večkrat slabo označena in na trenutke neprijetno izpostavljena brez možnosti varovanja. Zanjo sva porabila 8 ur, kar je dobri dve uri več kot potrebujeva za Triglav. Sledil je še povratek na izhodišče po drugi smeri, kar nama je vzelo še dodatne 4 ure. V celoti se je nabralo 19 km in 2000 višincev poti, temu primerno sva v zaključnem delu že imela vklopljena avtopilota
.
Ferata Rene de Pol ...
Do vrha Punta Est de Forame je to srednje zahtevna ferata B/C težavnosti. Varovala so obnovljena, marsikje pa so tudi prosti prehodi čez izpostavljena pobočja. Njeni glavni značilnosti sta izjemno veliko vojaških ostankov iz prve vojne in navpične stene, ki jih domiselno premaguje vse do vršnega dela. Nadaljevanje je bistveno drugačno ...
Štartala sva pri koči Rif. Ospitale ob državni cesti Cortina - Cimabanche. Nekaj malega sva se spustila na kolesarko, nadaljevala levo, nato pa pri oznaki za Rene de Pol zavila desno v gozd. Sledil je dolg in strm vzpon do kaverne z vpisno knjigo. Ni nas dosti vpisanih. V bližini je tudi vstop v ferato Rene de Pol, sledi nekaj težjih, dobro varovanih prehodov. Skala je dobra, oprimkov dovolj. Okolje je čista desetka, vseskozi se tudi pojavljajo nove in nove vojaške ostaline. Neverjetno, tudi take, ki jih nisva videla še nikjer. Zlezeva čez zahteven kamin in kmalu sva v zgornjem delu ferate s pošodranim žlebom. Za njim prideva na stezo, ki vodi do vrha Punta Est de Forame.
Tu se vzpon po ferati Rene de Pol tudi zaključi. Sledi prečenje proti Forcelli Verde, ki je hkrati tudi daleč najbolj zahteven del smeri, uradno še vedno Rene de Pol. V nadaljevanju kmalu prideva do izjemno izpostavljenega prehoda čez strmo pobočje, kjer je podor odnesel pot. Varoval ni nikjer (stanje September 2023). Tu vsak išče svojo varianto, čez najbolj uhojeno je celo postavljena prepreka iz skal. Spust po nižji, komaj vidni in prepadni kozji stezici je enosmerna loterija z veliko možnostjo dobitka, zato sva raje nadaljevala čez prepreko in se previdno spustila po strmem in razsutem žlebu. Tudi tu je šlo na centimetre in temu primerno s tega področja ni fotk
.
Nadaljevanje proti Forcelli Verde je nekaj manj zahtevno, a še vedno izpostavljeno. Jeklenice se pojavijo šele tik pred izstopom na omenjeno sedlo, vse ostalo je kljub strmim pobočjem nevarovano. Prav hitro tu ne gre in globoko sva si oddahnila, ko je bil ta del za nama.
Pot 233 / Forcella Verde - Forcella Granda ...
V začetnem delu je bilo vse super
. Lepa, nič kaj groba pot, ki se zložno dviguje v širokih serpentinah. Ravno pravšnja, da sva pretegnila noge in pospravila podstrešje. Tudi označena je dobro, razgledi enkratni. Za nama Croda Rossa, pred nama greben z Dibono. Tako je šlo do ledenika Chiacc. dell Cresta Bianca, za katerega sploh nisva vedela da obstaja. Le debele plasti ledu pod nanosi grušča so izdajale njegovo poreklo. Tu se je pot že krepko izgubljala, starih in obledelih markacij je bilo vedno manj. Kadar sva bila v dvomih, sva izbrala najbolj uhojeno smer. Večkrat ne najboljšo, kot sva kasneje ugotavljala, ampak po bitki je itak vsak general
. Tako je šlo skoraj do Forcelle Grande, kjer sva se končno priključila na Dibono.
Forcella Granda - Sentiero Dibona - ferata Bianchi - Cristallo di Mezzo ...
Tu sva srečevala množice. Celotna pot je dobro obiskana klasika, po kateri večina obišče Cristallino d'Ampezzo, nekaj manj še Cristallo di Mezzo. Presenetilo naju je, koliko ljudi se povzpne in spusti po bivšem smučišču. Kakšne utrjene poti na njem namreč ni, niti je nikoli ne bo. Tudi število pohodnikov nama ni šlo v račun, saj leta 2020 nisva srečala skoraj nikogar (
tukaj).
Pri koči Rif. Lorenzo sva se opremila za ferato. Koča in lesen podest okoli nje pospešeno propadata, še huje je s smučarskimi objekti in nosilnimi stebri gondole. Te infrastrukture ne bodo nikoli obnovili, lahko kvečjemu izgradijo novo. Poškodbe so enostavno prevelike, vprašanje pa je, koliko bi bilo vse skupaj ekonomsko smiselno. V dolini sta namreč dva lepa, urejena smučišča z bolj enostavnim dostopom. Kakorkoli že, po kratkem predahu sva nadaljevala na najin končni cilj ... Cristallo di Mezzo. Ferato Bianchi sva že poznala, zato ni bilo kakih posebnih presenečenj. Uživala sva v poteku smeri in obširnih razgledih, čez slabo uro pa že stala na krasnem vrhu. Utrujena in hkrati z usti do ušes
.
Povratek na izhodišče ...
Po sestopu z vrha do Lorenzija sva se ekspresno spustila po dolgem in strmem smučišču, ki ga kar ni bilo konec. Dobro imava v spominu tudi vzpon po njem, ko se nama je zdel še bistveno daljši. Tokrat naju je zaprašilo do riti, kar sva nekako uredila pri koči Rif Son Forca. Pod njo sva nato ujela pot 203, ki naju je ob sončnem zahodu dostavila nazaj na izhodišče. Za zaključek ... dolgo, naporno, neprecenljivo
. Nekaj več v fotozgodbi ...
Koordinate izhodišča ( koča Rif. Hospital ) : 46.6029814N, 12.1425347E