Ker imam rad manj prežvečene, še posebej če so to sosede, sem si zadal cilj, da najprej obdelam domnevne bohinjske device. Na svojo nesrečo sem zaman ali pa pomankljivo iskal podatke o poteh na redko obiskano Črno goro, s katere tudi nisem zasledil velikoštevilne količine vzletov s padalom. Da bi kdo ne razmišljal pohujševalno, dodajam, da pišem o poraslih hribih nad Bohinjsko Bistrico, s katerih se še ni (ali pa se zelo redko?) vzleta s padali.
Dejstvo kljub temu ostaja: nad Ravharsko planino svet postane bolj divji in prvinski. Še sploh, če si boječka in hodiš sam! Poti in steze se izgubijo in nastopi čas za lomastenje. Nekaj časa sem še mislil, da sledim neki stezici, ampak se je tolikokrat izgubila, bodisi v podrastju bodisi med skalovjem, da sem "vklopil lasten nos" in sledil nekakšnim prehodom med ZELO strmim skalovjem in travami direktno proti vrhu. V bistvu se ne bi dosti zlagal, če bi rekel, da bi bilo na nekaj mestih modro uporabiti roke.
VIDEO REPORTAŽA pa je tukaj.
