Zanimivo, ljudje se vpisujejo v knjigo na Črvovem vrhu vsak dan, tu pa mrtvilo že osem let. Kot da vrh ni zanimiv, a mi smo se prepričali prav nasprotno, pa četudi smo nanj stopili na oblačen, nedeljski dan. No, vremena ravno nismo hvalili, turo pa vsekakor
.
Tone je predlagal to turo, najbrž tega ne bi storil, če bi mislil, da na poti ne bo zanimivosti. Pa so bile, z vsakim korakom, in z vsakim pogledom, sploh če si v teh koncih prvič.
Z velikim pričakovanjem smo se tako usmerili na lepo porasel greben med Poličanko in Kozarsko Grapo, in uspeli med vejami videti tudi slapove, ki jih ustvarja Poličanka na svoji poti. Smo jo tudi prečili na primernem mestu in se mimo opuščenih senikov dvignili v zanimivo vasico Police, po kateri se imenuje tudi grapa, ki smo jo po poti občudovali.
Iz Police nas je kolovozna pot dvigala vse višje, mimo očem prijetno obnovljenih domačij do Črvovega vrha, kjer pa smo si razglede ogledovali bolj na informativnih tablah. Pa to ni slabo, saj takoj ugotoviš, da se boš moral ponje še vrniti
.
Vrh smo nato zapustili v smeri Bukovega gaja, se povzpeli še na Košarico in se mimo Degarnika spustili nazaj v Police in po drugi poti nazaj v Laze. Tako smo opravili pravo osmico, saj smo pot ponovili le v kratkih korakih.
Smo se strinjali, da je bilo vredno opraviti to pot kljub oblačnemu vremenu, saj če je razpoloženje dobro, ga vreme ne more kar tako pokvariti, sploh če se vmes načrtujejo še drugi podvigi v tistih koncih
.