Drugi dan sem opravil turo, ki mi bo od vseh okoli doline Aoste ostala najbolj v spominu(poleg mučenja na Colle di Pinter
).
Gre za prehod Sella - Herbetet. Lonely Planet opisuje pot kot klasično turo v Parku Gran Paradiso, deloma izpostavljeno in z odličnimi razgledi. Dovolj, da me je zrajcalo!
Za vse to se je treba na začetku nekoliko potruditi. Od Valnotneya(cca 5 km iz Cognea z avtom - veliko parkirišče) je treba priti do Riffugio Sella. Pot se vzpenja, je kondicijsko malo naporna pa ne preveč. Se pa splača, kajti od Riffugia dalje se začne pravi užitek.
Najprej se po dokaj položni poti sprehodim mimo manjšega jezera in skozi še eno čudovito gnajsasto skalno pokrajino, do samega roba grebena gore Bec du Vallon(lep pogled na Valnotney in istoimensko dolino ter vse tja do Cognea in Gimilliana) kjer pa se potem začne zares.
Od tu dalje vrtoglavi žal nimajo kaj več iskati... Ravno začetni del na katerem je napeljenih nekaj vrvi in lesena rampa je psihološko najtežji in najbolj izpostavljen. Je pa kratek, vsega kakih 50m. Od tu naprej je pot še vedno izpostavljena in prepadna a je vsaj lepa potka, čeprav ozka in le mestoma malo širša, tu in tam je še kako varovalo a nič posebnega. Skoraj vsa varovala na tej poti so zgolj za varovanje in ne napredovanje.
No, da pa ne bi bilo vseh težav prehitro konec pa poskrbi težava čisto drugačne vrste - prečenje nekoliko bolj zoprnega deročega potoka(po obilnem dežju verjetno kar težko). Palice(aja, to še nisem povedal da sem jih zgubil nekje prvi dan okoli Colle di Nana
) pridejo tu zelo prav. Ko je potok za mano je začasno konec tudi izpostavljenosti in zopet grem čez neko gnajsasto skališče da pridem na Plan di Ressello od koder se mi odpre čudovit pogled na zatrep doline Valnotney in na masiv Gran Paradisa, čeprav samega Gran Paradisa tu ne vidim(ta pride na vrsti naslednji dan). Je pa to spet bil eden najlepših razgledov mojega tukajšnjega planinarjenja.
Naprej postane pot zopet na nekaj delih rahlo izpostavljena, dokler po cca. pol ure ne pridem do Casolari dell Herbetet kjer je veselja konec, čaka me le še pot v dolino in nazaj do samega Valnotneya. A se je splačalo
Na poti nazaj me ujame še šibka nevihta a sem bil že pod gozdno mejo(cca 1800 m), ki je mimogrede tu zaradi mediteranskega vpliva kar precej višja kot smo jo navajeni pri nas. Posemezna drevesa srečamo še na višini cca 2300 m, gole skale pa se začnejo šele nekje pri višini Triglava ali še višje.
Pot je v LP označena z Demanding, ne toliko zaradi potrebne kodicije(ta je pravzaprav potrebna le do Riffugio Sella) temveč zaradi izpostavljenosti(potrebna odsotnost vrtoglavice) in rahle tehnične zahtevnosti(seveda nič posebnega za tistega, ki je vajen izpostavljenosti in nekaj varoval npr. a la kaka strma na Nanos in podobno torej delno-zahtevno).