Drežniške Ravne - pl. Zapleč - pl.zaprikraj

Danes sem ponovila že opisano pot, pravzaprav jo podaljšala na Pot miru in se sprehodila po Muzeju na prostem Zaprikraj. Lepo jutro, v dolini megleno.... do planine Zapleč se je sonce še skrivalo za Krnskim pogorjem, potem pa začelo postopoma osvetljevati vse vrhove. Mimo pl. Zaprikraj sem z mojima pesetoma nadaljevala po edinem kolovozu, ki pelje proti S in kaže smer proti Golobarju. Kake slabe pol ure hoda od planine Zaprikraj lahko že opazimo prve ostaline vojne morije, potem pa nas smerokazi vodijo po, nad, med rovi in ostalimi pričevanji o tem, kaj se je tod dogajalo med 1. vojno. Lepo ohranjeno, lepo obnovljeno, kjer je bilo potrebno in res vredno ogleda. Pravzaprav je vredna ogleda celotna Pot miru.

Pred dvema letoma sem "služboval" na planini Zaprikraj en vikend, šel sem na Krn in si tudi ta muzej pogledal. Mene so obšli neki "srhi" ob ogledih teh obrambnih položajev.

Ja, koga pa ne bi.... če se se poskušaš vživeti v takratni čas....grozno, kaj so morali prestajati nedolžni vojaki ...

Nesreči turnih smučarjev. Na spletni strani siol/24ur objavljeno:

Na planini Zaprikaj nad Kobaridom je snežni plaz odnesel turnega smučarja. "Ostal je zunaj plazu, ves čas je bil pri zavesti in nas je sam poklical," je povedal Žarko Trušnovec, načelnik postaje GRS Tolmin. Sam ni mogel sestopiti, zato mu je na pomoč prišlo deset gorskih reševalcev.
Trušnovec in pojasnil, da je bil smučar, sicer domačin iz Tolmina, lažje poškodovan. Smučal naj bi sam, a ko so do njega prišli reševalci, sta bila ob njem dva Avstrijca.

Ob 14.55 so reševalci dobili klic, da nad Hribaricami pod planino Kanjavec turni smučar potrebuje pomoč. Podrobnosti še niso znane.

Arso piše, da so predvsem nevarna strmejša pobočja in mesta z napihanim snegom nad okoli 1200 m, kjer lahko ob manjši obremenitvi snežne odeje sprožite plaz delno sprijetega snega.

Po dolgem, skoraj 4 mesečnem prisilnem premoru prvi pravi vzpon in testiranje vzdržljivosti polomljenega gležnja. Zaradi pozne ure sem izbrala planini Zapleč in Zaprikraj, naprej pa dokler bi šlo. Lepota planin me vedno osupne, v četrtek, 3.7.2014 pa je bila še posebej čarobna. Sprva sem nameravala na Lopatnik, a so me spokojne krave, ki so počivale po oblini paši na planini Zapleč zvabile naprej do planine Zaprikraj. Od tu sem nameravala proti Vršiču, pa sem se namesto tega ob pašni ograji povzpela čez strme gorske pašnike in se nato potopila v rožnatih tratah. V upanju, da bi dosegla vrh Vršiča in nato muletjero, sem se po strmih travah prebijala proti vrhu. Ker se je ta z vsakim korakom bolj odmikal, strmina pa naraščala, sem svojemu komaj zaceljenemu gležnju prizanesla in se tik pod vrhom obrnila ter previdno spustila v dolino. Namesto čez prelepe pašnike sem se do izhodišča nad Drežniškimi Ravnami vračala po cesti, da bi preverila, kako je prevozna. V spodnjem delu je bila na nekaj mestih kar zrita, vendar so se po njej prebili tudi z manjšimi vozili (npr. Clio).