Dve špici, Poldašnja špica

Varovala čez vklesano poličko so v precej slabem stanju, vendar so na ključnih mestih za silo popravljena (npr. odtrgana jeklenica z vrvjo privezana na klin).

Pred napovedanim poslabšanjem vremena sva enostavno morala izkoristiti lep dan. Še nikoli naju pot ni zanesla v Dunjsko dolino, zato je bil eden od vrhov nad njo že dolgo na najini "wish listi". Danes sva za cilj izbrala Dve špici (Due Pizzi), Poldašnjo špico sva pustila "rezervirano" za skupno družinsko turo z otroki.
Odločila sva se za vzpon po poti 605. Na celotni poti vse do sedla Čalanut (Forchia di Cjanalot) lahko opazujemo "razdiralno" silo vode, ki je našla pot v dolino. Ampak to pristopa ne ovira. Varovala ob sestopu na škrbino med obema vrhovoma in ob umetno vklesani polici v južni steni Cime Alte so še vedno v podobnem stanju, kot jih opisuje zgoraj Rok (ob sestopu na škrbino jih praktično ni). Po najinem mnenju so jeklenice v prvotni dolžini tam tako ali tako služile bolj občutku varnosti, kot pa da bi bile zares potrebne. No, na enem mestu ali dveh, kjer so dobrodošle, pa so še vedno povsem trdne in olajšajo napredovanje. Na celi poti nisva srečala žive duše...no, ni čisto tako - na vrhu sta se nama pridružili dve kavki, na povratku pa sva v daljavi uzrla tri gamse, ki so uprizarjali svoj "ples" na melišču . Sprva sva nameravala sestopiti po poti 648, da bi spoznala še to, vendar naju je čas tako zelo priganjal, da sva se raje odločila za že poznano pot, ki je lepa, "odprta" in razgledna. Preživela sva čudovit dan. Pot res ni težavna, zato jo toplo priporočava, razen tistim z vrtoglavico!

Dolina Dunje je nekaj posebnega.Ko se voziš po njej občuduješ mogočno severno steno Montaža na desni, na levi pa so nižje Naborjetske gore.Prizori, ki te spremljajo do sedla so nepopisno čarobni,
nekje prav pravljični.Obiska je v tem koncu bolj malo, tu pridemo na svoj račun ljubitelji samote in čudovite narave.V tem času je čudovit izlet na Poldašnjo špico, saj so zahodno od bivaka, na začetku poti proti Piparjem čudoviti macesni.Ves svet tod okoli je enkraten.Priporočam tudi obisk
Krniške glavice zaradi izrednega pogleda na severno steno Montaža.Uživajte radosti tega čarobnega dela zahodnih Julijcev.

Macesni še nimajo prave barve, bil gor pred tremi dnevi, sicer pa je pot proti Piparjem že več let zaprta. Letošnji snežni plazovi so naredili veliko škode tudi na poti 648 (odnešena zemljina, podrto derevje), tako, da je bila pred poletjem zelo težko prehodna, kako je sedaj ne vem.

Včeraj na Poldašnji špici. Krasota!
Toplo priporočam.

Danes na Poldašnji špici iz Zajezere.
Vse kar so napisali predhodniki DRŽI.

LP A.

Danes smo nameravali osvojiti Cima Alto, na koncu osvojili le Cima Vildiver. Čeprav smo se že pred potjo pozanimali pri nekaterih "vsevedih", nam zanesljivih informacij o odprtju/zaprtju poti ni uspelo pridobiti, zato vsem pomislekom navkljub odrinemo iz Zajzere mimo koče (Rifugio Grego).. nato pa po asfaltni cesti 15 min hoje navzdol in pri dobro označenem odcepu strmo navzgor (pot št. 648). Pot je vseskozi precej strma, ponekod je spodjedena od hudournikov, a večjih težav ni. Nekaj več pazljivosti je potrebne pri prečenju zelo krušljivega pobočja pod navpično steno Piperja. Kmalu za tem se priključi pot št. 605, sedlo dosežemo v nekaj minutah, nato pa še bivak Bernardinis.
Tik pod vrhom Cima Vildiver srečamo tri Avstrijce, ki povedo, da Cima Alto niso mogli zaradi plazu, pot je pa tudi zaprta. Pri iskanju poti na severni strani Cima Vildiverja ugotovimo, da je vhod v tunel še vedno zakrit z veliko količino snega, tako, da prehod sploh ni možen. Torej nam preostane samo obisk "malega" vrha.

Zaradi nekoliko slabše vremenske napovedi (popoldanske nevihte), sva začela pot na Dve špici tako, da sva se zapeljala po dolini Dunje do izhodišča poti št. 648. Od tam do bivaka Bernardinis je pot v takem stanju, kot jo je opisal Parkeljc 12.5.2011.
Nekaj zadnjih toplih dni je stopilo sneg pred vhodom v tunel in omogočilo prehod na severno stran Cime Vildiver. Ob sestopu na škrbino med obema špicama je bilo potrebno prečiti manjše snežišče. Varovala ob polici so na nekaterih mestih v slabem stanju (potrgane jeklenice). Pri prečenju pa je potrebna pazljivost tudi zaradi drobirja na poti. Vrh sva dosegla še v lepem jasnem vremenu, nad Montažem pa so se že začeli zbirati nevihtni oblaki. Tudi s tega Naborjetskega vrha so zelo lepi razgledi. Vrnila sva se po isti poti brez posebnih težav. Vreme nama je prizaneslo do konca.
Na turi sva se lepo imela Svicr in Kofetarca.

K opisu svicr-ja lahko samo dodam ,da snežišč ni več, ostalo pa ne bi ponavljal. Pot 649 proti Piparjem je normalno prehodna, le na travnatem pobočju je nekje pot težje sledljiva, plazovi so pač naredili svoje. Naprej proti Poldašnji špici je pot zaprta (celotna pot zelo zagruščena, nekaj jeklenic pod gruščem, prečenje nevarno).

Včeraj, 15.6., sem bli na Dveh špicah. Od zadnjega obiska leta 2007, je pot 648, na nekaterih mestih, še dodatno poškodovana, jeklenice pa še vedno potrgane, kot takrat. Bolj kot to, me je motilo nestabilno vreme (nazaj grede, je za kratek čas, tudi rahlo deževalo), da bi raziskal še pot na Piparje, kjer še nisem hodil, do Poldašnje špice. Pa naj to ostane za bližnjo prihodnost. Lepo se je vračat v te kraje.

Potovanje iz Dunje v Kanalsko dolino bi lahko poimenovala današnjo turo PD Medvode. Prvi, adrenalinski del je bila že jutranja vožnja z avtobusom po dolini Dunje, sploh s sedežem na zunanji strani. Začeli smo kak km in pol pod prelazom Rudni vrh, nad izravnavo Plan dei Spadovai (kakih 10 ovinkov) po poti št. 648. Nato mimo razpotja za Pipar (ni kake oznake o neprehodnosti) po drobljivih policah do sedla Čanalut. Najprej mimo bivaka Bernardis na Cimo Vildiver, z nje pa po krajšem spustu skozi predor po polici, izklesani v južni steni Cime Alte. Tu je tudi edino bolj zoprno mesto poti, tik pred naravnim oknom in za njim nekaj m. Manjkajo varovala, vse pa je precej ozko in nastlano z drobirjem. Mi smo kot PD seveda izvedli varovanje, pa je šlo lažje. V nadaljevanju pot po polici ni več problematična, saj je polica dovolj široka. Nato smo se povzpeli na vrh Cime Alte, ki nudi izjemno lepe razglede na vse strani, posebej na Montaž, pa tudi Karnijce. Triurni spust smo opravili po poti, ki gre najprej do planine v Dupljah (Granuda), nato pa navzdol v Lužnice, kjer nas je čakal avtobus. Lep dan, nova doživetja v malo bolj divjih krajih. Za vse malce izkušene lepo doživetje.

Na izhodišču Arturo Ziffer - CAI 648 je na roko napisan "649 Inagibile".

V torek opravil pot Zajzera - Rif. Grego - Rudni vrh - Dve špici - Rudni vrh - Poldašnja špica - Rudni vrh - Rif. Grego - Zajzera.

Na sliki 17 je bolj slab pogled proti Višu, ker ga prekriva veliki Nabojs. Viša se pa na žalost ne vidi.

@Okmodko, o še kako se vidi Viš, seveda ne v celoti, ampak vršna pobočja.

Nisem bil na Dveh špicah, niti na Poldašnji, zgolj na Piparju. Izhodišče Plan dai Spadovai, zatem na vrh Piparja in naprej do bivaka "Gemona" pa dol po neoznačeni poti v smeri Rudnega vrha. Snega ni, pot 649 je sicer še vedno zaprta, bo pa mogoče kmalu spet odprta

Ja pa se res. Tale Nabojs se res zlije z Viševimi stenami, tako da sem ga zamenjal.

Bi, ne bi … bi, ne bi ... že nekaj zaporednih vikendov nam vse mogoče mokre napovedi prestavljajo daljše cilje, a tokrat gremo kamor smo že dlje časa namenjeni, na del vezne poti 649. Italijanski lokalci so napovedali solidno vreme točno nad nami in imeli so prav . Nekaj forumašev v naši neposredni bližini je ta isti dan imelo drugačne izkušnje.

Pot Gemonskega bataljona, oziroma pot 649 preči Naborjetske gore v dolžini skoraj 12 km. Za obletnico prve svetovne vojne so jo večji del na novo opremli z varovali in na mestu stalnih podorov speljali malce drugje kot pred leti. Mi smo tokrat prečili del v smeri od Poldašnje špice ( Jof di Miezegnot ) do Dveh špic ( Due Pizzi ) in še nekaj naprej.. Omenjeno prečenje je zaenkrat ( Julij 2018) prehodno brez težav, seveda z upoštevanjem značaja poti. Ta je predvsem prvinski, razgleden, izpostavljen, varovan povsod, kjer je to potrebno in nikjer, kje to ni. Pot za sladokusce