Še tretjič sva obiskala Cristallo di Mezzo, tokrat po celotni Diboni. Delno sva jo prehodila že pred leti, a nama radovednost od takrat ni dala miru
. Kaj neki se skriva v neprehojenem delu, kaj sva zamudila? In sva šla ….
Avto sva pustila na prelazu Ospitale d’Ampezzo na manjšem parkirišču poleg vodnjaka. Večje parkirišče na nasprotni strani ceste pripada hotelu. Sledil je spust do reke Ru Felizon in vzpon po cesti na nasprotni strani. Po slabih dveh kilometrih sva pri odcepu za ferato Ivano Dibona zavila levo.
To niti ni prava ferata, je bolj vojaška povezava iz prve vojne po grebenu visoko nad dolino. Vklesana v pobočja, marsikje močno izpostavljena in z enosmerno vozovnico, marsikje hudo pošodrana. Tudi jeklenic je veliko, še precej več kot jih imam v spominu, a to ne spremeni značaja te poti. Izjemno dolga, zahtevna in hkrati čudovita
. Še prehitro nama je minila in sledil je le še zaključni vzpon po Bianchiju na Cristallo di Mezzo ter povratek po isti smeri do bivše koče Rif. Lorenzi. To zaznamuje propad, le zimska soba ob njej je v solidnem stanju. Propadajo tudi vsi smučarski objekti v neposredni bližini in so nevarni za mimoidoče.
Po tako dolgi poti je bil logičen samo sestop po bivšem smučišču. Vrhi del je tako strm, da te nekje stisne, glede dolžine pa varljiv do konca. Odsurfala sva po grušču in nekako ujela pravi val
. Med številnimi variantami sva očitno izbrala najboljšo in pri koči Son Forco presenečena gledala porabljen čas. Sledil je daljši postanek ob odlični postrežbi in še boljšimi cenami. Po odmoru sva se spustila do dolinske ceste z oznako 203 in se po njej vrnila na izhodišče. Ceste je približno pet kilometrov, a je nenaporna in prav nič dolgočasna.
Še moje mnenje glede vseh treh dostopov na Cristallo di Mezzo …
Najlepša je pot Angelo Dibona, kjer se s povratkom na izhodišče Ospitale d’Ampezzo nabere 21 km in 2000 višincev.
Najbolj zahtevna je pot Rene de Pol (
tukaj), kjer se s povratkom na isto izhodišče Ospitale d’Ampezzo nabere 20 km in 2000 višincev, zanjo sva porabila tudi največ časa.
Najbolj primeren za mazohiste pa je vzpon po bivšem smučišču (
tukaj), ki mu ni konca, ne kraja in kjer zaradi vršne strmine občasno grizeš tudi z zobmi
.
Še koordinate izhodišča za celotno Dibono (Ospitale d’Ampezzo) : 46.602968, 12.142490