Ker je isto izhodišče, ista smer sem dodal kar tukaj, da bo skupaj. Bila je spet ena popoldanska, tudi ta povsem namenska, vendar se nama nameni niso povsem udejanili. Skozi Krbuljnik je cesta večinoma kopna, sledil je premik v Dol pod Plazmi. Skozi gozd je kopno in je treba smuči nositi kakih 10 minut, od tam greva direktno gor v Plazjanske Lope, kjer so melišča lepo na gladko zasnežena in glede na temperature zadnjih dni ustrezno trda. Sonce je komaj posvetilo izza Kuka in Labrja, je pa prijetno grelo. Vzpenjanje je bilo povsem uživaško, psi in srenači so dobro prijemali, Rafkotu se je nekam mudilo in je imel kar precej prednosti, ko sva dospela pod steno. Ker sva računala, da bo sonce vsaj majčkeno ojužilo sneg, sva pod steno posedela skoraj celo uro in uživala v krasnih razgledih in igri senc počasi zahajajočega sonca. S smučanjem sva pričela ob 17.15, sneg pa se ni prav nič ojužil, nasprotno, tam kjer je ob vzponu odjenjal je sedaj spet zmrzoval nazaj. Kljub vsemu sva neizmerno uživala, čeprav je občasno malo ropotalo. Lope si sledijo ena drugi in nižje kot sva bila lepša je bila smuka. Vsekakor se bo potrebno še vrniti v ta prelepi konec. Medveda še nisva videla :-)).