V verigi bohinjsko-tolminskih gora Gradovec z 1692 metri nadmorske višine vsekakor ni prav markantna gora. V senci višjega Velikega in Malega Raskovca je dokaj neopazen. Nekako tako kot Liscu ob Črni prsti pa se mu godi očitna krivica, saj so razgledi na Bohinjsko stran prav čudoviti
Glede na letošnje čudne vremenske razmere (očitno je tudi na teh višinah močno deževalo) pa naj turo opremim z velikim klicajem, saj je trenutno pristop kar zahteven
Z Ribčevega laza pa vse do parkirišča za planino Suha je cesta popolnoma kopna. Midva sva se peljala še naprej dober kilometer, do naslednjega križišča. Tam se je pričel sneg, pravzaprav bolj led.
Do planine Poljana sva prišla brez krpelj. Snega sicer ni veliko (okrog pol metra), je bil pa z višino vse bolj leden. Proti Gradovcu sva se namenila po poti, ki pelje na Glin, a je bila ta tako ledena (osojna stran), da sva namero opustila
. Nad Poljano sva se povzpela proti konti Rovnik, ki leži med Poljano in Gradovcem. K sreči so zobje na krpljah dobro držali in je šlo povsem v redu. Konta Rovnik je bila spet en sam živi led
, zato se je žena odločila, da ne gre naprej. Jaz pa sem s krpljami potem iskal čim bolj položne in prisojne pristope proti Gradovcu. Zadnji greben proti vrhu pa je bil že prav ojužen, kar pa povzročilo, da sem se nekajkrat poglobil v prekrito rušje
. Le tega je na Gradovcu vse polno in je poleti pristop zelo otežen.
Na vrhu sem užival v lepih razgledih, naredil par posnetkov in se po isti poti vrnil proti Poljani. Od tam pa skupaj nazaj do avta.
Na celi turi nisva srečala nikogar, le par medvedovih sledi
Slike:
http://www.petersfoto.si/thumbnails.php?album=datebrowse&date=2014-01-12 http://www.petersfoto.si