V.Oltar-V.R.-Škrlatica(Financarji)- 19.9.20
Še pred začetkom tedna ni ravno kazalo na takšen res vremensko prekrasen vikend. Tretji D je šel uživat z boljšo polovico in prav je tako. Še bo čas, čeprav morda po temperaturah sodeč v prihodnje je celo morda tale vikend zadnji, ki je dober za kakšno grebensko prečenje. Iz Krnice še nisem odšel na Veliki Oltar, zato bo to pravšnja destinacija. Vso opremo sva imela, tako da če ne bo megle in če bo ura stabilna bova se spustila na žago. Greben med Visokim Rokavom in Škrlatico. O tem malo kasneje. Pri Davidu si sposodiva 60m štrika in se peljeva proti Kranjski Gori. Po dolinah je bilo še megleno, zato je bilo neverjetno toplo, morala sva začeti brez jakne. Bilo je okrog deset stopinj celzija in isti čas na Kredarici devet. Neverjetno, kaj se dogaja danes, jaz pa celo z dvema zimskima rokavicama na dnu nahrbtnika. Bolje je vedo biti pripravljen kot pa da te nekaj preseneti na poti. Glede tega se lahko sam sebi pohvalim, da malokdaj zgrešim. Ura je bila nekaj minut pred šesto, ko sva stala pri lesenem koritu napolnjenem z pijačo(Koča v Krnici). Morda ob povratku, če bo seveda to najina povratna varijanta, imava tudi možnost odhod v Vrata. Pri takšni turi pozabiš ali so noge utrujene ali niso, to odmisliš, imaš v glavi le tisto kar naju čaka. Hodila sva hitro, nekaj sva jih srečala in švignila mimo. Namenjeni so bili proti Špiku. Midva po podrti grapi gor in v rahlo v desno čez vlažno, mokro potko. Ruševje je bilo nadležno mokro. Za nama, ko sva hodila desno od Velike Dnine je bila dolinska smetana oblakov. Bilo je kot naročeno in prav nič mrzlo. Samo gor, gor in pogledi v desno so bili neizbežni na ta greben financarjev. Gre za greben, ki je v vrhu glede težavnosti, po mnenju mnogih gre morda za najtežavnejšo prečenje grebena pri nas (VR-Škrlatica). Za nami je bila tudi že Kugyeva na Škrlatico, ki je na pogled izredna, kako je v živo pa si v kopnem raje ne predstavljam. Tone imel si prav, ko si rekel, da je najtežavnejši del vzpona na V.Oltar iz dnine tale šoder pod najinima nogama. Kako je mlelo, mlelo in res si moral iskati največje kamne, morda skalce za stope. Le nekako prerineva do stene in se opremiva, da imava lažji nahrbtnik za "en lepi pas" z vponkami, štrikcami, reverso. Nekaj minut sva rabila in bila sva na sedelcu, kjer pride iz leve težka smer, ki mu rečejo "paradajz"(iz smeri VMP). V smeri Oltarja je dvojkica plezanja, nobene težavnosti bi lahko rekel, skala je dobra. Na vrhu sva presenetljivo hitro v 3h in 15min. Srečava hribovske prijateljem, ki so se že martinčkali na vrhu v tem krasnem toplem jutru. Bila sva srečna, ker sva tako hitro tukaj, saj naju je zdaj čakalo prečenje do Visokega Rokava, ki nama tudi ne bo vzelo veliko časa. Pot že dobro poznamo in seveda je ni za podcenjevati. Stopi na skale so najbolj pomemben faktor, saj zaradi šodra moraš paziti na zdrse. No, pa saj tako je vsepovsod, pri vsaki stvari v življenju, potrebno je paziti kakorkoli obrnemo. Spodaj prečiva pod grebenom kot ponavadi, a tista lažja varijanta gre še kar spodaj naprej, a sva spet prehitro zavila na greben. Vedno je potrebno malo "začiniti" ker drugače res ni zaimivo ali kako bi rekli. Sva se hitro spustila po vrvi in imela štrik že pripravljen za naprej. Na Visokem Rokavu sva stala po malce več kot uri časa iz Oltarja. Ura je bila nekaj čez enajst in kakšnih deset minut sva si pa morala vzeti , da sva se okrepčala, predvsem pa slekla zgornje sloje. Bilo je vroče kot v kotlu in to na dan, ki je kazal še prejšnji večer, da bi naj bila temperatura na Škrlatici do 5 stopinj celzija, bilo je pa kot kje na plaži. Danes nisem prižigal neta, saj je bil v glavi le ta greben in koncentracija nanj. Iz Denisovih ust si lahko le zaslišal: Ni šans za normalko sestopa(tudi alpin.smer), nisva zastonj nosila opreme in še časovno sva super tu. To je beseda sem si rekel z manjšim cmokom v grlu. Pri prvem klinu, z štriki(vponka) smo že zadnjič bili, tako da to je prvi spust. Za tem se nama pa že prikažejo na desni strani "cigare, žandarji" ali kako jim že pravijo, ošiljene konice skal. Nima samo Nemška smer na Triglav luske, tudi tukaj je zanimiva z neverjetno razpoko. Velika previdnost mora biti zaradi šodra, manjši spusti okrog razrahljanih skal pod to žago. Tukaj je najnižji del grebena in spodaj se ga preči, seveda je pa potrebno priti čimprej na rez grebena nazaj. To je najbolje narediti tam, kjer je najlažje. Smer sva zadela točno tako kot je potrebno. Na greben prideva, kjer je štrik narejen za varovanje. Varovanja sedaj še nisva rabila. Po razu na vrh na enega izmed prvih stolpov za žago. Slike Draga, Jovana in tudi Juša že nekaj let nazaj pridejo še kako prav. Napotki lahko rečem kar našega Grega te pa vedno nekako pozitivno dvignejo. Danes ni bilo potrebe po gledanju slik, saj ob takšnem vremenu in koncentraciji je smer kar v risana v glavi, čeprav ob vseh teh stolpih je skoraj nemogoče verjeti, da je to sploh mogoče. Za takšen teren je obvezen nekakšen srednje visok čevelj z gumo, ki ji najbolj zaupaš. Sam imam Scarpo in včasih kar sam ne morem verjeti, da lahko guma tako drži na skali. Nizek copat kot so kakšni Sportivini modeli sam zagotovo ne bi upal uporabiti. Nevarne so te skale, ki se krusijo in letijo dol, vsaj gleženj je pokrit. Alpinin letni čevelj je tudi super, pravo nasprotje z zimskim (beri za hladne zime). Sva na grebenu in nekaj je bilo ravnega dela med roglji, a kmalu sva prišla do spusta. Napredovala sva dobro, seveda previdno vsak stop in vsak prijem roke za kar krusljive skale. Polovico smeri narediva hitro, a zadnjih 40% poti se pa malo ustavi. Sva na delu, kjer bi bila direktna plezarija brez variante varovanja tvegana. Smer gre malce lažje v desno, a vseeno skoraj slaba IV z vmesnim klinom, kasneje vidim da je tudi višje še eden. Denis me varuje in grem prvi. Skala je pa še dobro, da je bila kar vredu tukaj. Zgoraj malo naprej najdem debel Rogelj, kjer napeljem vrv okrog. Bolje bi bilo, če bi bil kakšen klin, a tudi tko ni bilo slabo. Od vlečenja vrvi skozi vponko me je že malo leva roka bolela. Ta del res ni bil enostaven. Greben od Oltarja do Rokava je res sprehod v primerjavi s tem grebenom, kjer zdaj stojiva. To so že stari mački večkrat ponavljali. Sva pri naslednjem spustu, bila sta kar dva na 15m razdalje. Bila sva že pri štirih danes. Skupno jih je osem. Nekako je vse res Grega, 40m strika je dovolj, a vseeno vsa raje imela 60m za sigurno. Pri petem abzajlu ni hotela vrv dol, ko sem jo vlekel, da sva že mal čudno gledala. Nekaj kletvic sem sigurno izrekel in, ko le nekako se višje povzpnem pa je le nekako na trdo šlo. V nasprotju bi pač splezal višje, saj kaj pa bi drugega preostalo, videl sem da bi se morda dalo po desni. Za vsak meter potega je priletela mala skala navzdol. Malo me je na desni nogi prst bolel, verjetno zaradi tršega sprednjega dela. Težko bi lahko tako dobro zadel, a 7cm kamenček mi je z vrha padel ravno točno na ta prst. Res, nisem imel besed, saj je toliko prostora za padec kam drugam.
Z vrvjo je bilo rešeno in kapodol Denisu res je hitro pospravljal vrv, mi jo pripel in šla sva naprej. Sva skoraj že na zadnjem tretjem stolpu, le spust in prečno po šodru brez varovanja do zadnjega najinega sedmega spusta. Pri predzadnjem sva se praktično spustila brez vrvi. Nisem vedel, ampak orientacijo moraš imeti v glavi in res je bilo za skalo narejeno za zadnji abzajl. Ta je najbolj zracen in že kar malo uživaški. Sledi plezanje direkt po razu in lahko rečem, da je tukaj skala odlična. Boljša je celo od skale v smeri Via Dogna. Trojka plezanja in tole je bilo res lahko rečem lahko proti prejšnjim delom grebena. Na vrhu tega polica levo okrog in tam oddidema v zajedo in kar splezava na vrh. Križ je nekaj 50m stran od naju vrha Škrlatice, le še po ravnem. Pogled nazaj od koder sva prišla pa vzame sapo, sploh ta zadnji stolp od koder se spustiš ti ne daje dihati. Zavriskal sem od veselja, saj je morda najtežje prečenje pri nas uspešno opravljeno. Denis čestitke in res glede vrvi danes super opravljeno, sam bi verjetno dlje štrikal. Ta greben nama je vzel malo manj kot 5h, verjetno bi se ga dalo tudi v 4h. Profi šodrovci bi verjetno rekli, sta pa kar veliko rabila. Ura je bila po pavzi 16.45 in imela sva varijanto, da greva v Vrata saj sem imel brata te dni v Kranjski Gori in sem bil že zmenjen, da v skrajni sili pride po naju ter zapelje k avtu. Po premisleku je bilo najbolje tako, ker bi res morda preko Kriške stene prišla k avtu šele okrog devete ure. Je pa kar lepo letelo v Vrata, tako da sva pred sedmo uro že eksala Laškega pred Aljaževim domom. Hvala bratu za prevoz, tako da sva v 13h zaključila turo. S povratkom v Krnico bi verjetno bilo 14h in pol. Pri takšnih sploh Martuljških turah se ti v skali ne sme nikoli muditi.