Evo, pa mi je uspela dolgoletna želja.
Preko spleta najdem sopotnika, ki je bil pripravljen iti, sicer je bil skoraj 1x starejši.
Štartala sva v Goßgrabnu, nato po markiranih bližnjicah v megli do prijetne koče. Malo nad kočo je bil sonce. Gor in dol sva šla po Detmolder Grat. Sama pot je odlično zavarovana, le na nekaterih mestih je jeklenica napeljana čez težji del, medtem ko se da lažje naokoli po skalah. Pot je bila kopna, sedaj verjetno ni več. Na vrhu je bilo nekaj ljudi. Videli so se le najvišji tritisočaki, vse ostalo je bilo v megli. Sestop je bil precej počasen, sam sem šel še na oba vrhova Winklspitze, nato pa še na Schneewinkelspitze. Ta vrh tehnično ni zahteven, je pa na poti precej granitnega skalovja. in je potrebno zelo paziti, da se kakšna skala ne podre izpod nog. Nekatere se pa precej guncajo. Na vrhu ni več vpisne knjige, niti ni tabel na sedlu, kot sem opazil v objavah, ki jih je moč najti na internetu. Pri sestopu me ujame tema, 10 minut nad kočo pa mi še luč "crkne", k sreči mi prideta oskrbnika naproti, ker sta videla in me pospremita v kočo. Sem jima zelo hvaležen. Po prijetnem pogovoru s prijaznimi oskrbniki in ob dobrem čaju sestopiva v dolino po cesti.
Skratka, dobra izkušnja in moj nov najvišji vrh. Upam, da bom lahko kdaj šel višje.