Sicer pa bi skoraj pozabil na Krn to zimo iz Lepene, ampak nikoli ni prepozno. Smuči sem od doma Klementa Juga v Lepeni nosil do zgornje postaje tovorne žičnice, zatem je naprej šlo z nekaj snemanji na smučeh mimo planine Duplje. Od jezera naprej pa je strnjena snežna odeja, ni pa zadosti ledu na jezeru, da bi ga lahko prečil, tako, kot sem ga lansko zimo. Sneg je bil večinoma pomrznjen, vendar ne trd, vmes tudi nekaj ostankov novega, sonce je kljub drugačni napovedi svetilo le s tretjinsko močjo, zato se ni bilo bati kakšne močne odjuge. Na Krnsko škrbino je bilo treba v najbolj strmem delu peš, nekdo je pred dnevi sicer naredil stopinje, ampak jih je dol grede za sabo tudi podrl, tako, da si z njimi veliko nisem mogel pomagati. Šlo je tudi brez opreme. Lahko, da kdo drug ne bo zmogel, zato je vsaj cepin dobro imeti s seboj. Od škrbine proti vrhu je že treba malo iskati prehode, ker snega ni ravno v izobilju, se pa že kažejo ledene plasti, saj se še spomnite Božičnega dežja, ki bodo lahko še kako nevarne (v Turskem žlebu se je danes nekdo smrtno ponesrečil). Seveda sem sprva zavil do zavetišča Ervina Gomiščka. Nekdo je pozabil zapreti vrata, večje škode pa s tem ni naredil. Potem sem seveda zavil še na vrh, malo posedel, ker pa ni bilo kake posebne toplote sem ob 13.00 uri odsmučal proti škrbini. Sneg prav veliko ni odpustil, bolje je bilo nižje od škrbine, kjer je bilo seveda uživaško smučanje in tako vse do Polja, ter naprej po mehki plazovini do jezera. Ob desnem robu jezera se še pridrsa na vzhodno obalo in potem še do odcepa za Bogatinsko sedlo. Okoli planine Duplje je vse kopno. Nazaj grede sem se vpisal še v zimski sobi koče, se povzpel do snegomera, ki kaže kaj klavrno podobo, le dobrih 30 cm snega. S smučmi je šlo še nekaj 100 metrov pod žičnico, potem pa so romale na nahrbtnik in sledil je mukotrpen sestop v Lepeno, ki pa sploh ni bil tako strašen. Od jezera do vrha odlično, južna stran proti Kuhinji večinoma kopna, od jezera v Lepeno pa prav tako večinoma kopno.