Rada imava tudi ture brez vrhov. Najprej je bila v planu samo pot iz Vrat v Zadnjico, potem pa sva dodala še obisk Jolande oz. ostankov zavetišča Gemona iz obdobja med obema vojnama ter osvežitev v tolmunu pod Belopotoškim slapom. Seveda je bilo to mogoče načrtovati z uporabo svojega in pa javnega prevoza, pa seveda še najti je bilo potrebno, kar pa seveda ni samoumevno
.
Parkirala sva v Mojstrani in vstopila na prvi prevoz zjutraj proti Vratom. Še skoraj mrak je bil, ko smo izstopili, a luna je še sijala. Presenetila me je množica parkiranih avtomobilov. Proti Luknji kar nekaj pohodnikov, nad odcepom za Prag tudi krave. Nad Luknjo sva opazovala vzpone popolno opremljenih planincev proti Plemenicam, nekaj tudi v smeri Bovškega Gamsovca. Kozorogov ni bilo na spregled, so v tem času najbrž višje. Potem sva se pa usmerila v še popolnoma mračno stran proti Zadnjici, in vmes pogledovala proti Koritom, Zadnjiškemu Ozebniku, Pihavcu. Lepi pogledi po zanimivi mulatjeri, svet odprt, oba prvič na tej poti.
Odcepa proti Doliču ni moč zgrešiti, je že dolgo kar sva po tej poti hodila. Presenečena sva bila nad lepoto te poti, zamislila sva si še jesenske zlate macesne na tej poti, in lepota je potem popolna. Nisi kar tako pri Jolandi, kakšna ura je minila do tam. A je bilo vredno narediti ta ovinek, saj se tam odprejo izredno lepi pogledi, pa še začetek stare Kugyjeve poti opaziš. Lahko da kdaj tudi tja
.
Pri povratku pa sva iskala odcep poti za "Komar" a sva oznako zgrešila, pot pa sva malo višje opazila. A bolj pomemben kot Komar je bila najdba tolmuna, kasneje pa ulov avtobusa, ki iz Bovca pelje v Kranjsko goro.
Sva bila oba nad izletom izredno navdušena, bi rekla, bi se splačalo ponoviti, a kaj ko so se pojavili spet novi cilji. Vsak odcep na poti, vsaka stezica v travi, vsak pogled v drugi smeri, že vzbudi nove skomine, cilje, želje.
Analiza ture pa, kot že večkrat letos, v piceriji Kot.
Mogoče še višinci, okoli 1050 jih je bilo narejenih