Gremo naprej z zgodbami. Lani se proti koncu leta odločim za vzpon na Grintovec iz V koncu začnem pot proti Kokrskemu sedlu, na izhodišču je bil samo en avto, mislil sem da bo na nadeljski dan tam kar nekaj avtov in pohodnikov. A srečal vse do sedla nisem nobenga. Pot sem nadaljeval proti sedlu, tik predno pridem ven iz bukovega gozda sem si nataknil dereze, vzel v roke cepin, na glavo dal čelado. Še malo naprej, predno se odpre pogled na sedlo, zagledam kri, me je kar malo presenetilo. Prejšnji dan je nekdo padel in se poškodoval. Sneg je bil trd, na vrhu poledenel, cepin je šel naprej samo z oklom pa še to je bilo trdo, dereze so dobro prijele, ampak poledenela podlaga je bila zaskrbljajoča, če bi padel se niti pod razno nebi mogu ustavt, saj je bil ves ta teren od bukovega gozda do vrha sedla povsod v ledu, nikjer se ni prediralo, po vrhu pa so bili še kupčki suhega snega, ravno prav da bi stopil na tisto, dereze nebi prijele in padec bi bil hud. Do vrha sedla se prebijem, ves čas sem zelo previdno se vzpenjal zasigurno. Na vrhu sedla srečam še dva, ki sta se prebila iz druge smeri, do vrha Grinovca nekak normalno, zimske razmere, delal se cokli, prediral. Pod vrhom Grintovca zasledim še dva gornika, ki se hočete povzpeti po grapi, a neuspešno. Ko sem spet na sedlu je bil pred mano še težak sestop, naprej nisem šel, ampak skoraj ves čas nazaj, cepin sem vsakič z oklom zabijal čez led in se prebil do gozda tam pa si odahnem. Tud iz sedla mi ni delal noben družbo, če bi padel in se resno poškodoval bi bil v hudih težavah.
Oklo ceina-nazobčen del cepina.