Letošnji zimski vzpon je splaval po vodi, zato sem ga včeraj nadomestil z letnim.
Sedaj sem že navajen zgodaj vstajat
, še v mraku zakorakam po beli cesti proti Tamarju. Pred bajto spokojna tišina, zato ne motim idile in takoj vržem v drugo prestavo. Čudovita hoja v jutranjem hladu, v Malem kotu skrenem desno v strmino, kjer me kmalu pozdravi sonce. Pri bivaku se ne ustavljam ampak pičim mimo, v prvih skalah nad Kotovim sedlom odložim palice. Skoraj do vrha uživam v senčni plezariji. Zgoraj se srečam s tremi, štirimi ljudmi, dol se mi ne mudi. Nekaj jeklenic je močno ohlapnih, en klin binglja, na eno jeklenico se je naslonila ogromna skala, zato je le-ta napeta kot struna. Ker sem imel dovolj časa, vreme pa ni kazalo sprememb, sem obiskal še Mali Jalovec in Špico v Planji, v svežini bivaka pa sem se zadržal dobro uro.
Po piru v koči pa na doooolgo pešačenje po beli cesti.
