Jerebičje, Pavličeve stene

Bil je čudovit dan, poln sonca, barv in miru.

Pika zelo lepe slike. Kje pa si štartala? Ali je prva fotka z Lesnikovega sedla? Hvala za odgovor in lp.

Edina, hvala. Štartala sem iz avstrijske smeri, cca. 2,5 km za mejnim prehodom. Prva slika je pa res z Lesnikovega sedla, avstrijci se resno pripravljajo na zimo . LP

Od kmetije Perk greva po mreži gozdnih cest in prideva neposredno na mejni prehod. Nadaljujeva po precej zaraščeni stezici naših nekdanjih varuhov meje na Pavličeve stene, ki so izreden razglednik. Sledi spust po brezpotju in nadaljevanje na Lesnikovo sedlo. Steza s sedla je v začetku močno zaraščena, v gozdu in na grebenu Jerebičja je odlična. Z Jerebičja sestopiva na Matkovo sedlo in po skromni stezici direktno v Matkov kot. A ne do konca, nekje na 2/3 poti se pokaže odcep steze v levo, ki naju pripelje na cesto, nekaj 10 metrov pod kmetijo Perk.

Janez, ta stezica po kateri sta šla mi je najljubša za pristop na sedlo. Tudi dol sem se že nekajkrat spuščal, se pa poveže tudi s srednjo potjo ( elektrožica v žlebu ). Pa seveda tudi s potjo, ki sem jo poslikal 27.6.2020 Matkova kopa
lp

Za ta odcep v levo sva se odločila, da sva prihranila vzpon po cesti od Matka do Perka.
Še bo treba priti v te konce.

Je pa ta pot iz opisa 27.6.2020 med najbolj zahtevnimi in verjetno tudi najmanj obiskana. Je pravi biser Matkovih poti. Upam, da jo boš našel in prehodil.
lp

Znova s Pavličevega sedla čez Pavličeve stene na Jerebičje. Kot vedno, me je tu pričakal mir, redek promet čez sedlo je utihnil prav kmalu, kasneje so bili edini »nenaravni« zvoki le še toni motorne žage s koroške strani… Stezi do Jerebičja - od sedla ob lepo vidni obmejni poseki, vzpon in spust s Pavličevih sten, manjši gor-dol do Lesnikovega sedla, od tam pa po grebenu do vrha - je precej enostavno slediti, saj se bolj ali manj uhojena potka drži obmejnih kamnov ter občasne pašne ograje, neposredni bližini meje pa se zaradi težjega terena izogne le tu in tam. Na osojnih delih poti je bila steza mokra in marsikje tudi rahlo pomrznjena, kar je zahtevalo kar nekaj pozornosti ob vzponu.

Sestopil sem po potki čez vzhodna pobočja Jerebičja, začetek katere je zaradi nekaj podrtih dreves pod vrhom rahlo skrit. Na Lesnikovem sedlu sem, namesto nadaljevanja ob mejni potki, krenil po cesti na avstrijsko stran, s katere čez nekaj sto metrov na križišču zavijem desno na cesto, ki pelje pod Pavličeve stene. Tam se - namesto čez zoprno poseko (čez katero se zaradi lepih razgledov na Grintovce vedno spustim) - napotim po vlaki na vzhodnem robu Sten in ob njenem zaključku znova najdem potko ob pašni ograji. Kmalu še na planem poiščem (kasneje gozdno) vlako, ki se sprva spušča ob obmejni poseki (desno od nje), nato pa se odmakne še bolj desno, nad grapo potoka, in me v dvajsetih minutah pripelje nazaj na izhodišče.

Bil je lep in razgleden dan, ob koprenasti oblačnosti z ravno dovolj sonca za uživanje v naravni zlatnini, na vrhu Jerebičja skoraj toplo.