Jof del Lago 1761 m

Pozdravljen Igor!
Vidim,da imaš vse v malem mezincu: od orientacije,motivike,da od kondicije ne govorimo.Super in še veliko takih dopustov.

Igor car, hvala za idejo

Sicer sem nameraval v Nevejo, ker pa je cesta še vedno zaprta, predvidoma naj bi jo za promet odprli v sredo ali četrtek, časa pa tudi nisem imel ravno veliko, sem se odločil za Vrh nad jezerom. V Rablju se zapeljem na izhodišče poti 656, ki vodi na Škrbino Visoke police (Forcella delle Cenge). Sprva kar nekakšna cesta, ki višje preči smučišče, ki žal tudi to zimo ne bo obratovalo in naprej, dokler se gozdna cesta ne konča, nadaljuje pa lepa mulatjera in tako vse do Male Krnice. Če je bilo spodaj v Rablju le kak cm snega, ga je bilo tukaj že dobrih 40 cm. Zavijem v desno in po brezpotju skozi gozd gor, redke smreke in macesni, zato pa veliko rušja, ki je le delno pokrito. Nekako sem se prikopal na manjšo škrbinico od koder je bil lep pogled dol na dolino Mrzle vode in na Kamniti lovec, ki kraljuje nad dolino. Naprej sem mi res ni hotelo več gaziti in se prebijati skozi rušje, tako sem kakih 50 višincev pod vrhom obrnil in sestopil po isti poti v dolino.

Mi smo danes šli turno od Sella Neveja do Prevale, pa so bile zapornice zjutraj odprte, tako da smo čisto normalo lahko šli mimo!

Če še koga kdaj zamika obiskati ta vrh v kopnih razmerah - po grebenu, ki pada proti Rabeljskemu jezeru poteka povsem udoben pristop. Le povsem na vrhu ni več pametno slediti stari stezici.

Začela sem pri topu ob jezeru, po lovski, ki pelje na Vette Scabre. Na približno 1250 mnv sem zavila direktno navzor proti stezi 656. Nato sem po njej sestopila par korakov do mesta, kjer se pot prevesi proti Rablju in tu zavila na greben. V spodnjem delu je stezica še vidna, višje se izgubi, ampak teren ni preveč zahteven. In tako je šlo lepo po načrtih do 1700 mnv. Od tu do vrha pa mi je slabih 60 višincev vzelo eno uro. Napaka je bila, da sem šla direktno navzgor v boj z ruševjem in ignorirala dokaj očitne sledi, ki so vodile prečno levo.

Na samem vrhu prostora brez ruševja nisem našla, zato sem začela sestopati navzdol po nekakšni preseki, ki je bila iz koraka v korak boljša. Istočasno pa se je krepila tudi volja, da poskusim še na sosednji predvrh. Po kakšnih 50 višincih spusta se ponovno ponudi slaba prečna stezica. Tokrat ji sledim najprej nekaj časa vodoravno, nato po čistini navzgor in končno po udobni preseki na vršni greben, kjer si končno privoščim pavzo.

Povratek je potekal po smeri prihoda, brez rušnatega dela. Prečne sledi so me varno pripeljale na točko, kjer jih prej nisem upoštevala.

Oznak ni nobenih, niti možica na vrhu. Se pa da brez ruševja. Ampak to vem šele danes ...