Gore učijo, včasih bolijo, ko si moraš priznati poraz, a ko presežeš samega sebe, ni večjega notranjega zadovoljstva in tisti občutek «zmage«…neprecenljivo
.
Izvedela pred leti, potem začela malo brskati, brati in sanjati…svet, za katerega vem, da obstaja, da je divji in samoten in kdorkoli vstopi, je nagrajen že samo s tem, da si deli svet s spretnimi gamsi, ki dominirajo, mogočnimi stenami, stolpiči, strminami,…
Zapeljeva se na Patoc, pravljična vasica na 770m, kjer vedno znova doživim tisti wauuu efekt
. Vasica še spi, mi2 se opremiva, ter v prijetnem jutru odštevava korake po poti 620. Na prvem razpotju zavijeva desno, na zaraščeno pot 621, kjer nama, sploh na začetku, telesa dobro razmigajo podrta drevesa. Nadaljevanje po prečni Via Alti je prijetno in škoda, da jo/je opuščena, a požar leta 2013 je povzročil ogromno »uničenje«, letos so p-ožgana drevesa ležala že na poti na Baretko in tudi v nadaljevanju sva naletela na pravi drevesni kaos, prebijanje čez je bilo naporno in otežkočeno, steza sploh ni bila vidna in tu sva izgubila kar nekaj časa, zato se odločiva, da se vrneva do nama neznane, prej videne »markacije«…odžagana 2 drevesa, označena s trakcem in na deblu je pisalo Il Rop
, hmmm, karto ven in gledava, pa si rečeva, ja pojdiva in tako se je začela najina 2-dnevna avanturca
Moj so-uživač je celo pot sanjal o skritem prehodu, ki naju bi pripeljal do prvotno zastavljenega cilja, sama pa nisem bila najbolj prepričana
, saj vse kar je nad Reklanico, oz. Patocom, je primerljivo samo z besedo direkt, navpično, strrmo
. Prva travna rama, je strma, stezica dobro vidna, uhojena, tu in tam kakšen obledel trakec, katerih kar naenkrat zmanjka, potem so še samo odžagana debla, katera pa se tudi na neki točki nehajo. A ker je stezica dobra, se kar prepustiva in nadaljujeva, prehodi pa se kar odpirajo. Prvi zoprn del je pri t.i. »spečem borčku«, saj je treba malo za skalce poprijeti, kar popestri bor posebne oblike in prepih zadaj, seveda. Kmalu doseževa vrh te strme rame, pot se celo za par korakov položi, nato rahlo spusti, kjer v prijetnem bukovem gozdičku malo posediva in si paseva oči na prepadnih stenah okoli naju. Steza naju povede, ja, ja, še vedno strmo navzgor, kjer iščeva prehode in tu je ključno mesto, ter zame najtežji del poti. Tu steza zavije desno, v strm, skalni skok, oprimki pa občutno premali za moje roke
, zadaj pa praznina in tu sva uporabila štrik. Sledi prečenje strmih trav, kjer si še kar nad prepadno steno in tu sem grabila in pulila šopke, kot pri norcih, nad mano pa so se sprehodili štirje gamsji mladiči, s prednjimi tacami skoraj v žepu
. Pri tej zoprni prečki sem že skoraj v rikverc
, a je razumen glas so-uživača prevladal, ma, še dobro, po tem najtežjem delu, sva prišla v lažji svet in sanje so se bližale resničnosti. Po prostrani krnici, kjer se svet odpre, stene nad nama in številni gamsi, ter vzklik, jaaaa, našla sva rdečo-modro piko na skali, jupii, vedela sva, da sva prav, da sva blizu, nato sva kar naenkrat stala pod markantnim oknom in na tako težko želeni Forca de la Puartate
…veselje, rahlo pritajeno, saj turce še zdaleč ni bilo konec. Takoj se povzpneva na oba vrhova Jovet Blanca, mix strmih trav, skal in wauuuuu…Il Ciastelat, Monte Jovet, Robinia, Naborjetske gore, Cuic di Vallisetta, vse do Strme peči. Malo postojiva, poslikava, se obračava, ter vpijava vse okoli naju, a ker čas ni na najini strani, se odpraviva nazaj do Puartate, malo pomalicava in se kot druga letos vpiševa v vpisno knjigo
. Tu se odločiva, da bowa naredila krožno, po zjutraj načrtovani poti, mimo planine Sbrici. Sestop do skale, kjer začneva slediti pikam, prečiva pod steno Vallisett, nato se vsaka sled, ali pik ali steze, izgubi, a prečenje nama ne dela težav, zato se spustiva do kote 1620, iz opisa in nižje ponovno ujameva pike, a samo do nekdanje planine Sbrici, oz. malo nižje, do dokaj položne rame. Zadnje rdeče pike so bile »razmetane« na parih drevesih levo in desno, skupaj z še oznako velikega rdečega S, a od tu naprej se je izgubila vsaka sled. Izrazita stezica naju je povedla v desno, a sva kmalu ugotovila, da gre za živalsko stečino, nato sva šla levo, pa dol, pa nazaj, pa v drugo strmino, pa nazaj, prečila ob eni grapi, ki se nižje zapre, šla v drugo, ki se je tudi izkazala za neprehodno in zaradi posledic požara je iskanje še toliko težje, saj so drevesa zoglenela, stezice ni videti in vedno bolj je postajalo jasno, da iščeva nekaj kar je "odnesel" požar in iskanje je kar trajalo, čas pa je hitel…za trenutek se ustaviva, zadihava, ter odločiva, da je najpametneje, da kar »zabukirava« prostor pod največjim drevesom. Bilo je prosto in tudi gneče ni bilo
, pa še gratis gozdni nočni koncert sva imela, samo slike ni bilo. Hiper živalce so celo noč pridno metale želode ali storžke iz dreves, zraven pa prav veselo prepevale, hehee. Noč je presenetljivo hitro minila, temperatura je bila znosna, a zjutraj se ob prvem svitu odpraviva naprej, beri nazaj, po pristopni »smeri«, saj je bila kuhinja izropana in šank prazen
, tako da sploh nisva razmišljala o ponovnem raziskovanju. Sestop, z začetnim vzponom do pod sten, nato prečka in skalni skokec, kjer sem se pustila ponovno privezati na/za štrik
in končna strmina, ki je poskrbela, da so bile noge cel čas v ABS stanju, nato pa koooončno, Via Alta, ravnina, vodaaa. Prvi tolmunček sva skoraj izpraznila, hahaha, prav tako zaloge hrane na Patocu…
Divje, strmo, samotno in hkrati tako zelo privlačno in ko par-letna misel na turo postane realna, je neprecenljivo. Sploh ni vprašanje, se še vrneva, saj to je bil le en, prvi, odkriti delček, katerega sva se namenila raziskati in vse kar je nepredvidljivo, je le preizkus in izkušnja…tudi iskanje, spanje in biwakiranje daleč od udobja, katero ima druge vrednote
. Že samo stati na Forca de la Puartate je bila zame osebna zmaga, biti na obeh vrhovih Jovet Blanca, v tem nedostopnem, divjem svetu, na trenutek nedojemljivo in ja, zavidam gamsom, ki bivajo v tako surovem, tako prvinskem svetu...
Tura čez Il Rop je zahtevna, dolga, vode na poti ni, izpostavljena, sicer so sledi v trakcih, odžaganih deblih, a samo čez začetno strmino, ko vse to izgine, se moraš zanesti samo nase in na so-uživača, brez katerega te turce ne bi bilo