Opis preživelega v plazu. Na koti 1776. Na božični večer so nam ukazali naj bomo skrajno previdni , vendar so si vojaki lahko vseeno sezuli čevlje. Sovražnik je na našo koto usmeril hud topniški ogenj , ki je spet in spet sprožal snežne opasti, da so se z manjšimi plazovi grmadile na naše položaje. Ob desetih se je vreme kar na lepem spremenilo. Nenadoma je pričelo močno snežiti.Sneženje je zakrilo zvezdnato nebo , snežne gmote pa so nas zasipale. V to zmedo v metež, tuljenje in zavijanje viharja, so se nenadoma posvetili še blisk , katerim so takoj in brez presledka sledili treski. Telefonske vode je potrgalo. S puškinih cevi , ročnih granat so sijale iskre. Elijev ogenj. Kar potruditi se je bilo treba , preden sem potolažil prenekaterega korajžnega fanta in mu pojasnil nedolžni položaj. Bali so se in bi najraje poskakali iz zavetja v viharno noč. Kljub temu smo se vsi obuli, si zapeli bluze in marsikdo je oblekel tudi plašč. Malo po 23.30 smo spet zaslišali bučanje in šumenje. Še preden smo se sploh ovedli in utegnil zavpiti nas je obdalo grozno tuljenje in stokanje. V sekundi se je veliko bojnih tovarišev za vselej poslovilo iz vrst 2 stotinje. Moje zavetje je bilo v skalni votlini. Plazovina ga je najprej stisnila in sploščila, zatem me je potegnilo v globino. Sredi tuljenja , žvižganja in ječanja me je obdajal občutek , kot da mi je obraz zasukalo v tilnik. Občutil sem rezek mraz, slišal sem posamezne krike tovarišev. Nato se je na moje prsi spustila teža in oklep mi je vzel dih . Zgubil sem zavest , vse je bilo končano. Kmalu sem se spet zavedel. Zbudil sem se v ledenomrzlem grobu. Slišal sem samega sebe , kako diham, kako bije moje srce. Obraz sem spet čutil na pravem mestu. Ležal sem na hrbtu. Dihal sem sunkovito in krčevito. . Telo mi je stisnilo , roki sta otrdeli na hrbtu. Kljub temu , da me je v nogi strahovito zeblo, sem ju samodejno poskušal premakniti. Suval sem in cepetal , smrtni strah mi je dal nadčloveško moč. Opletal sem z rokami in nogami v mraz in zagledal sem zvezdnato nebo. O bliskanju ni bilo več ne duha ne sluha. Grmenje in metež sta izginila. Bil sem prost in rešen. Celo moja zapestna ura je tekla. Na svetleči se številčnici je kazalo točno 23,50. Torej še ni bila polnoč. Šele tedaj smo se prav zavedali , da smo preživeli in vrgli smo se na delo. Jokali in molili smo , brskali in reševali. Malokdo je imel rokavice , nihče ni imel plašča. Nekateri so bili brez čevljev. K sreči so imeli vsaj debele nogavice ali dokolenke. Pri minus 25 stopinjah mraza smo se z nadnaravnimi močmi brez orodja dvigovali opornike , železne opore in kamenje in jih rahljali. Nato nam je uspelo priti do skladišča orodja , ki ga je tudi zasul plaz. Potem nam je bilo lažje. Iz kaverne smo izkopali zdravnika . Bil je živ in od veselja smo kričali. Našli smo tudi signalne rakete in klicali na pomoč. Bela smrt je pobrala 58 hrabrih mož. 40 pa jih je bilo huje ali lažje poškodovanih. In marsikdo med njimi je kasneje umrl zaradi posledic nesreče. Spodaj v Lepeni , ob vznožju položajev , ki jih je s toliko žrtvami branil naš polk je nastalo pokopališče , kjer so pokopane zasuli.