Kam s psom?

Špica Moja je tudi rada "gazila" po celem. Vedno je hodila pred menoj (na povodcu), včasih, ko je bilo preveč snega, je kot srnica skakala "not pa ven", ker drugače ni šlo No, v takem je bila potem kar hitro v mojem naročju

Maksi danes. Nad 2000 metrih .

Tale simpatični Maksi pa ne živi pasje življenje ampak nadstandardno - de luks!

Da poročam iz našega prvega obiska Dolomitov: cene so junija nižje kot julija, da o avgustu sploh ne govorimo; apartma top, sploh za to ceno, hotel Portavescovo, Arabba, rezervirali pa smo že pol leta vnaprej.
Tja in nazaj grede smo naredili malo roadtripa, nismo šli po avtocesti in smo se še kje ustavili. Priporočam npr. Innichen in jezero Dobbiaco. Od vseh prelazov nama je bil najbolj všeč Falzarego, pa tudi P je tam zastonj. Ceste odlične, lep asfalt, lepo speljani ovinki in serpentine in zame nobenih težav s slabostjo, ki me ponavadi sicer spremlja po ovinkastih cestah. Tako da če ima kdo podobne težave in skrbi, kako bo, ko je toliko ovinkov po Dolomitih, le korajžno!

Obiskali smo Nuvolau s prelaza Falzarego mimo rif. Averau; ker smo bili zgodnji (za italijanske pojme), smo se izognili gneči, ki je nastopila šele opoldne, ko smo mi že sestopali. Super razgledna turca, ne prezahtevna za kužka, pa tudi ne preveč oblegana. Jezero Limedes ob markirani poti blizu prelaza je bilo samo pika na i.

Secedo smo osvojili z gorenjsko trmo - kot pravi Gorenjci smo si privoščili gondolo le do pol poti iz Ortisei (napaka, morali bi iti na gondolo iz Sante Christine do Col Raiser!) in trmasto pešačili po poti na strminah smučarske proge, ki nas je pripeljala na planoto Secedo. Zaokrožili smo čez oblegan vrh in nazaj v dolino, tokrat vso pot peš, kar nanese 1300 m sestopa ... Dobro smo se držali!

Na zadnji prosti dan smo osvojili še znamenito jezero Sorapiss, ki ima značilno barvo le v soncu. Pot je res oblegana in tipična gorska turca, ki jo verjetno mnogi vzamejo prezlahka, glede na obutev (ni pa nobenega v sandalih, kot pri nas), hodijo brez ruzakov ipd. Mi smo rabili kar 2 uri do jezera. Spet priporočam zgodnji štart, zaradi P na prelazu Tre Croci, gneče na poti in vročine, saj se nazaj grede tudi vzpenjamo! Pa v zakup vzeti vse te množice, srečevanja, prehitevanja, čakanja, ... Splača se potrpeti

Piz Boe, ki smo ga gledali vsak dan z našega balkona, smo tokrat spustili, ker je še veliko snežišč s severne in južne strani in nismo tvegali. Hvala vsem za predloge; čaka nas še toliko zanimivih poti, cest in lepot tam, da komaj čakamo, da spet gremo. Priporočamo!

georgia, ful kul

Verjetno poznaš, če ne, morda pride prav. V poletni vročini toplo priporočam hladilni plašček, moja ga je oboževala. Res pomaga k boljšemu počutju pasje duše

https://www.pasji.net/izdelek/ruffwear-swamp-cooler-hladilni-plascek-turkizen/

turbo, hvala Poznam, a zaenkrat še ni bilo potrebe po njem. Lani, ko je bil mladič, itak nismo pretiravali s hojo, sploh pa ne po vročini, letos šele bolj intenzivno hodimo v hribe. Pride prav tudi kakšna zaplata snega ali voda za ohladit, zdaj že zna sam poiskati senco ipd. Najhujše vročine se pa itak izogibamo. Ga pa čaka hladilna blazina potem, če jo rabi ... Bolj nuca tople plaščke pozimi, je brez poddlake in maščobe (hrt pač).

Ena današnja

Kul, krasno

Vcerajsnja anekdota. Med vzponom narediva s psom postanek. Snamem ruzak, odlozim celado na prirocen stor, pri tem sem nekako nespreten in celada se zvrne in se "tok tok tok" zacne nezno kotalit po bregu navzdol, kot v pocasnem posnetku. S psom gledava, celada izgine izpred oci, se vedno se cuje enakomeren "tok tok tok" zvok nekje nizje spodaj. Ajde kuza, greva pogledat ce je se cela - zacneva iskat prehode dol po strmi hosti od drevesa do drevesa, cez kakih 10 min na ozkem pasu z malce praproti zagledam nekaj oranznega - celada! Ko sem ze blizu, psa odvezem in pustim da stece do nje, razume, zakaj se gre, ustavi se pri celadi. Dobim idejo - ce zna nosit zogo, a bo mu slo s celado? Ce ja, mi bo prisparal nekaj metrov po sitni hosti, teren ni izpostavljen, probajmo. Mu recem, "Kje je zoga?", pes postane pozoren, jaz ponovno "Kje je zoga?" Pasja glava sesteje 1 in 1, kuza proba zagrabit celado z gobckom, ne gre, drezne s tacko, da bi jo obrnil, ravno dovolj, da se celada lepo lagano znova "tok tok tok" zacne nezno kotaliti naprej v neznano in nama izgine izpred oci. Priklicem psa in sledi smeh do solz.

Epilog: nekaj nadstropij nizje sva jo spet nasla.

Maksi v Zavivenci. Danes se je naplaval.

Nisem štela skokov Maksija danes v morje. Še vedno je toplo. Ravno pravšnje .

Darinka, če bi šlo vse po načrtih, bi se danes lahko še srečali tam, sem mislila iti na Rilkejevo pot in ravno v Sesljan na plažo, še zadnji skok v morje za naju s Tangotom ...
Pa me je včeraj nekaj zvilo in nisem upala na daljšo pot danes. Pa drugič.

O škoda. Sem bila bolj pozno popoldne. Vseeno je bilo nekaj ljudi na plaži. Tudi v morju. Se je poznala sprememba vremena, ker ni bilo več tako mirno morje kot ponavadi.