Kako se včasih kaka stvar, misel ali želja "poklopi"...pa, da začnem na začetku...
najdem opis poti čez Kaptanski greben na Brano in že razmišljam, hmmm, le koga bi "podkupila"
, da bi me peljal in mi delal družbo in glej ga zlomka, hehe...naslednji dan dobim mail s povabilom na to turo, alooo, a je lahko še bolj očitno?!...seveda, malo razmišljam, bi ali ne bi ( sem malo iz vaje
?! in strah je še vedno gospod), a naposled se odločim...
jutro vroče, kljub zelooo rani uri, katera se je izkazala, da nima nobene veze z vremenom, ampak s popoldansko nogometno tekmo, oz. več njih, hhehehehe, mi že švicamo v gozdu in v tišini štejemo korake.
Ob prvem pogledu na začetek današnje poti, utrip seveda malo poskoči, a umirjenost ekipe prevlada in že se "borimo" s prvim skokcem, pa travami in le kaj bi brez rušja,.....po grebenu lepo napredujemo, vseeno pa je malo tistega občutka, hmmm, le kaj me še čaka...po sestopu z vrha K.glave pa sem že dihala s skoraj polnimi pljuči, hehehe in ja...turca je huda, res, greben ponekod zračen, paziti je treba pri oprimkih, saj so nekateri kar za "to go", a mene je čisto navdušil...
sestop po markirani "normalki" na Kamniško sedlo, na zasluženo pivo, ups, limonado in ker je bil v plan "računan" dež okoli 14.00 ure, je bilo vse po načrtu, saj je grmeti začelo, ko smo že sedeli na drugem...limonadi
, hehe
super dan, z odlično družbo, kateri gre zahvala za dan, ki ostane, predvsem pa idejnemu vodji za izbiro ture
ps. Garmont, zato pa gremo eno v soboto, hahahahhaa
