Kateri vzpon?

Uh, težko vprašanje. Namreč vsako obdobje v življenju prinese nek "ponosni dosežek". V tem trenutku sem najbolj od vsega ponosna na vzpone, ki smo jih opravili "družinsko" skupaj z našo mlajšo hčero, po njeni poškodbi noge, treh letih gibsa in bergelj, sedmih operacijah, skorajšnji amputaciji itd. Zdaj pa veselo osvaja tudi dvatisočake .
Osebno bi morda kot dosežek štela najvišji osvojeni vrh (takrat še s sposojenimi derezami in cepinom) Grosglockner. Se pa velikokrat danes z mešanimi občutki spominjam svojih vzponov iz zgodnjih najstniških let (Prisojnik po Kopiščarjevi, Mala Mojstrovka po Hanzovi itd....), ki sva jih opravili s sošolko...še sanjalo se nama ni o kakšni čeladi in samovarovalnih kompletih...kar šli sva...mogoče res drži pregovor, da je mladost norost

Veliki Oltar. Zgodilo se je, da se mi je na poti odkrušil večji kamen in od tod dalje me je grabil strašen strah in na koncu sem bila prav vesela, da mi je uspelo. Priti na vrh in seveda nazaj

Še vedno ne vem,da sem po mnogih brezpotnih poteh,kjer ni bilo varovanja,še vedno tu med vami.Posebno se spominjam treh,ki so mi ostali globoko v meni.Kot tista dva najstnika v šotoru,sva načrtno osvajala vse po vrsti,kar sva dosegla z javnim prevozom in kar se nama je tedaj ponujalo.Predvsem je bil že popolnoma na meji vzpon po Hanzovi na Prisojnik,kjer 87l ni bilo varoval in smo se prijemali raje skal,kot zarjavelih,visečih in malopogostnih,zarjavelih pletenic zajl.Nad Hudičevim stebrom ,nad lojtro se sam odločim preči kar po steni do izravnave,kolega pa je šel po poti.No stena je sprva dajala dobre,čvrste oprimke(zg del gore je sestavljen iz stare kamenine),kasneje pa je stena postajala čedalje bolj strma,plezalska.Odlomi se mi oprimek na desni roki,stopi bolj slabi,leva pa na srečo še drži.Sam sredi stene,globoko spodaj pa vrhovi smrečja.Za hip me zagrabi nelagodje,nato duhoven preobrat v globine sebe-zberi se in ne misli na nič,koncentriraj se in previdno,prefinjeno naprej.Prijatelj me že opazuje zgoraj na grebenu in se drži za glavo,od tistega kamenja,ki je sfrčal v dolino.Dej mi mir mu pravim!.preplezavam malo levo,malo desno,da najdem manjkajoče oprimke,splezam,prijatelj pa me še z roko potegne prek vršnega roba grebena.Počutil sem se kot da bi se drugič rodil.Naslednji tak,vendar lažji primer je bil,ko sva se povzpela preko Taške desno preko strmih trav na Kalško goro,kjer sva oba zaradi naklonine,kljub trdnem držanju za podrast,polzela kot pajka navzdol.Drugega takrat ni pomagalo,kot da pospešiva po vseh štirih,podobno kot gre maček na drevo,ko ga nekdo prestraši,da sva prišla do trdnejših tal pod nama.Pa tisti Januarski pohod na Stol,ko je severnik imel takšno moč,da nas je,kljub ležanju na tleh,prevzdigovalo,da sem se kot 12 letnik oprijel kar hlačnice sprednjega.Zanimiv je bil tudi sestop iz Vel.Martuljške ponce(pristop lahek),kjer sem kot vedno prvi,ki je imel nos za prehode,varno pripeljal kolega,kateri je za navzdol bil vedno malce slabši od mene,do zg,melišča pod steno.Po vsem tem sva zavila še na bližnjo Malo Ponco,kjer sva naletela na 8m skalno zagozdo in klin z preperelim koncem vrvi.Zoprt zvoham prehod v levo in desno po žlebu doseževa sedlo 2450m visoko.Še bi lahko opisoval,vendar bi me Rok na Hribi net že postrani gledal.Lp-Rok

Kot osnovnošolka sem se držala brata in njegovega planinskega društva,vendar nas malčke niso peljali v visokogorje. Nato družina, gradnja, otroci - mnoge poznate takšno zgodbo. Zrela leta so prinesla več časa, pa tudi nezadovoljstvo z zdravstvenim stanjem, kilogrami in telesno pripravljenostjo. Ljubezen do gora, ki ni nikoli umrla, je ob podpori moža spet zagorela. Potrpežljivo je stopal za mano, mi iz tedna v teden zviševal višince in težavnost, s čimer sva premagala moj močan strah pred višino. Prelepe so mi bile vse ture, poseben občutek pa mi je dal moj prvi vzpon na Triglav pred dvema letoma (zaradi višine) in letos Jalovec, ko sva turo z lahkoto in kondicijsko enakovredno opravila v enem dnevu. (Pa tudi 25 kg imam manj, ne samo s fizično aktivnostjo, tudi s spremenjeno prehrano.) Zdaj si želim samo še to, da bi nama zdravje služilo tudi naprej.
Viharnik, take stvari z zanimanjem preberem, verjetno nisem edina. Bi morda lahko nastal kak "blog spominov"?

Mislim,da nisem edini,ki je zaradi pogostega zahajanja med vršace,doživel lepe trenutke,včasih polne preizkušenj v gorah.Marsikdo jih ima za rokavi mnogo več,kot le jaz.So pa to potopisi,ki kalijo posameznika in mu dajejo pomemben pečat k izkušnjam in intuitivnem,pravilnem ravnanju v gorah,kadar pride do presenečenj,bodisi vremena,dolžine poti,težavnosti smeri,občutka in ocene na mestu,kaj še človek zmore v danih okoliščinah itd.Vse to lahko naši gorski sopotniki,ki so doživeli nekoliko manj v gorah,preberejo v poučni knjigi Pavle Šegula NEVARNOSTI V GORAH.Predvsem pa je moja življenska pot vodila od borilnih veščin,kot podlaga,naprej v vedno hrepeneči duhovni svet, v katerega sem kot otrok vseskozi trdno verjel,kjer sem takorekoč,kot predstavnik človeka(ne božjih poslancev gurujev ali visokih,redkih pravih inkarnacij na zemlji),tako rekoč doma.Bil sem tudi zadnje življenje budistični menih-uvidel v spanju kot film,kar je redkim dano(močne duše),da vidijo,vendar samo z prebuditvijo Kundalni energije(pra energija božje Matere v vsakem izmed nas-kost križnica),ki kasneje razsvetli,še prej pa počisti vso nesnago naših višjih centrov,vse do kronske čakre,Sahasrare na temenu glave,kjer se naš duh poveže z neskončnim stvarnikom.V Kundalini energiji,ki pri neprebujenem človeku spi in samo pulzira ter ohranja delovanje organov, ,so namreč zabeležena vsa naša prejšnja življenja.Mnogo pa je na tem področju šarlatanov,veliko tudi iz Indije.Podrobneje poglejte na spletno stran Sahaja joga slovenije,kjer boste seznanjeni s celotnim božjim sistemom,ki deluje v vsakem izmed nas,s pomočjo pra matere Sri Mataji Nirmala Devi,zadnje Božje inkarnacije po Jezusu na tem svetu.Lp od iskalca in gornika Roka!

Res je, vsak dolgoletni gornik posebej bi imel sigurno zelo zanimiv "blog spominov"...