Ker se forum imenuje “razmere”, najprej hiter povzetek za tiste, ki se jim ne da brati “romanov”. Najpomembnejše: pot ob Idrijci navzgor do t.i. Mrakovih klavž oz. klavž na Idrijci je zaradi udora še vedno zaprta (po Googlovem Streetviewu sodeč je bila vsaj že lanskega oktobra), kdaj bo popravljena, nimam pojma, kdor hoče priti ravno do teh klavž, jih lahko poskusi “napasti” iz Vojskega (z nekaj veščinami kombinatorike se jih lahko poveže še s Kanomeljskimi) ali celo po markiranih poteh s Trnovskega gozda (mislim, da mimo večih Golakov). So pa zato brez problemov zlahka dosegljive oboje klavže na Belci: Brusove in Putrihove. Krožna pot čez Krekovše s kopališča Lajšt ob sotočju Belce in Idrijce je nezahtevna, varna (vsaj dokler ne iščemo “instagramskih” zornih kotov ob samih klavžah), in primerna za praktično vsakogar, speljana po večinoma makadamskih gozdnih cestah s tu in tam asfaltiranimi odseki, ker je makadam zelo dober in praktično brez udarnih jam, bi se jo dalo opraviti celo s cestnim kolesom. Žal pa je zelo prijateljska tudi do štirikolesnikov, ki nas lahko ob “napačnem” timingu (turistična sezona, vikendi) izdatno zaprašijo. Zato smo tudi načrtovali mrtvosezonski ponedeljek in onkraj “meje civilizacije” v Idrijski Beli zares nismo srečali žive duše. Ob zares ponesrečenem načrtovanju (poletni vikendi, več v nadaljevanju) pa nas lahko osrečijo še z dobesedno bohinjsko parkirnino. S čimer pa občinski očetje zgolj promovirajo “trajnosten” vdor pločevine še globlje v divjino... Začuda klavž še ni med izleti, kar sem že popravil in trenutno čaka na odobritev.
===================
Tako, to je bil povzetek, zdaj pa k nakladanju za tiste, ki se jim da brati
. Divje jezero sicer ni ravno tehniška dediščina, ampak če je že ob poti in zlahka dosegljivo, morda celo prelahko… Če smo natančni, pravzaprav niti ne gre za klasično jezero, temveč bolj nekakšen kraški izvir najkrajše slovenske reke Jezernice, torej nekaj podobnega kot “okenci” v Retovju pri Vrhniki. Potihem smo upali, da bo zaradi nedavnega dežja in sezone taljenja snega kipelo v skladu z imenom, ampak… očitno se je za kaj takšnega treba podvizati tja takoj po koncu konkretne hude ure. Kakorkoli, ko se v Podroteji odcepimo z glavne ceste med Idrijo in Godovičem, kmalu sledi most čez Jezernico in takoj za njim manjše parkririšče na desni. Ker parkirna mesta niso označena, je kapaciteta odvisna od naših veščin igranja Tetrisa. Do jezera vodita dve kratki poti, ob vsakem bregu Jezernice po ena, prav pod mogočno steno (menda visoko ok. 100 metrov) pa že zaradi terena ni mogoče po nobeni. Severnejša pot je prav po vintgarsko lahka in bi se jo zlahka dalo prehoditi celo v coklah, južnejša pa že zahteva malo primernejšo obutev: najprej po neenakomernih stopnicah prečka skalo, pa tudi potem teren ni ravno raven. Kadar gladina jezera ni previsoka, se da na koncu te poti celo obiti ograjo in priti skoraj do stene. Znamenitega sifona pa navadni smrtniki itak ne moremo videti. Moje oko sokola očalarja
zgoraj na steni ni opazilo kakšnega razgledišča, če pa kdo ve za kakšno manj uradno in dovolj varno dostopno s stare “francoske” ceste ali steze po trasi feldbahna, se pa priporočam. Samo še to, ker je prostor omejen, je za veličastno ovekovečenje nujno potrebna širokokotna kamera, zato se splača že vnaprej naštudirati fotografsko aplikacijo na telefonu. In poskusiti tempirati obisk v obdobju, ko na drevju ni listja.
Od Divjega jezera do Idrijske Bele vodi cesta pribl. 6 km po ozki soteski. Ne samo soteska, tudi cesta je ozka in marsikje ne omogoča niti srečanja dveh avtomobilov. Za nameček so še sami nepregledni ovinki in je treba zelo paziti, kaj se skriva za njimi. Ob cesti je še nekaj obcestnih parkirišč za največ nekaj vozil, v bližini so ponavadi brvi, ki se na naši strani praviloma nadaljujejo v stezice v strm breg. Po drugi strani Idrijce pa po zemljevidih sodeč vodi peš pot, do jeza Kobila malo naprej od Jezernice se imenuje Pot ob rakah in nekako nadomešča idrijski mestni park, naprej pa… glede na to, da smo na cesti naleteli tudi na tekača, najbrž pot ni ravno primerna za tovrstno dejavnost… Če morda kdo ve, ali v najožjih delih soteske tudi omogoča podobne razglede kot s ceste?
Skozi Idrijsko Belo se držimo glavne ceste, nakar nam že cona 30 nakaže, da se bližamo kopališču Lajšt ob sotočju Belce in Idrijce. Kot že omenjeno, je pri kopališču urejenih več parkirišč, ki lahko služijo kot primerno izhodišče tudi za krožne poti. Prvo parkirišče na levi je bilo zaprto z zapornico, sta pa bili odprti dve takoj za lesenim mostom čez Idrijco. Nekako bolj naravno se zdi tisto na desni, kjer je tudi ekološki otok. Če je navsezgodaj zjutraj še bilo nekako pričakovano, da smo bili tam edini (celo prenočevalcev v avtodomih, ki jih tu očitno niti ne podijo, ni bilo), je kar nekoliko presenetljivo naš avto bil edini tudi ob vračanju okoli poldneva. In kot že rečeno, če se znajdemo “ob napačnem času na napačnem mestu”, nas lahko to kar precej stane. Za vsa parkirišča velja enotna tarifa, večinoma je sicer res brezplačno, julija in avgusta ob vikendih in dela prostih dnevih (Marijino vnebovzetje 15. avgusta) pa vsaka ura stane nič več in nič manj kot 3€. Oz. toliko je bilo lani, za letos imajo še nekaj časa za spremembo občinskih odlokov. Zdaj pa upoštevajmo, da samo klavže zahtevajo vsaj 2 uri za vsako smer… Samo za primerjavo, toliko menda stane tudi v neprimerno bolj razvpitem Bohinju, sem preveril v večih člankih iz lanskega poletja, kjer se hudujejo nad bohinjskim “oderuštvom”. Ob tem, da je očitno mogoče plačati samo z neko aplikacijo, ki dodatno 15% provizijo prenese na uporabnike. Hkrati pa ravno ta aplikacija kar vabi k skušnjavi za 24/7 plačljivo parkiranje (“tudi če se nam da redno kontrolirati, nekaj pade v blagajno brez stroškov za obratovanje avtomata in potrebe po rednem praznjenju”). Ali je med poletnimi vikendi res tak hud naval (kar se mora neizogibno poznati tudi na ozki cesti)? Je pa takrat vsaj na voljo brezplačen avtobus iz Idrije in Črnega Vrha, vsaj zadnjih nekaj let je bilo tako.
Včasih je verjetno bilo drugače, zato tudi gradnja klavž za transport lesa po vodi, kakšno stoletje nazaj pa so Italijani zgradili omrežje solidnih gozdnih cest in s tem klavže “upokojili” kakšnega pol stoletja, preden bi jih to itak doletelo zaradi prenehanja rudarjenja. Tako nas pot ves čas vodi po dokaj lepih in širokih cestah, ki se na koncu Idrijske Bele iz občinskih prekategorizirajo v gozdne, večinoma so lepe makadamske brez udarnih jam, se pa najdejo tudi neki naključni asfaltirani odseki (hmm, če se že gre v asfaltiranje, ali ni bolj logično začeti na enem koncu in počasi napredovati od tam?). Od izhodišča gremo najprej ob Belci navzgor (v vasi se držimo leve). Ker smo peš in ni drugih motenj, je toliko več priložnosti za opazovanje okolice, sploh ker dolina spet dobi atribute soteske in marsikje razkrije korita, tolmune ipd., kolikor se vse to vidi čez še golo drevje. Niti ne daleč od vasi pritegne pozornost manjši slap na drugi strani in kot nalašč pred njim brv. Že pogled nanjo pa ne vzbuja ravno zaupanja, še preden prenesem na prvo desko težo vseh svojih pribl. 80 kg neto, dvome še poglobi. Hebi ga, niti kakšen Peričnik ni vreden tveganja padca več metrov plitev potok, k sreči imamo nekaj optičnih pomagal za približanje, tudi kompaktneža z raztegljivim objektivom do 30x optičnega zooma, ampak žal okoliško drevje pričakovano mede autofocus, ročnega pa se bo še treba priučiti
. “Oglašuje” se tudi Babji zob, to bo verjetno osamela “igla” malo naprej od tiste brvi. Pot se kar vleče in vleče, po pribl. uri hoda prav nič “upokojenskega” tempa od izhodišča pa vendarle. Končno se pokažejo Brusove ali Belčne klavže. Že po količini informacij na tablah bi se dalo sklepati, da so to tiste “the” klavže, ker so pač najbližje Idriji in da sem pošiljajo turiste, ki hočejo “odkljukati” katerekoli klavže že. Še preden jih sploh dosežemo, se da nekje ob hudourniški strugi spustiti (zelo previdno!!!) na nižjo pozicijo za bolj “instagramske” posnetke, ki mmg. razkrijejo, da “slapova” niti nista visoka. Sicer se pa lahko po pregradi sprehodimo na drugo stran, kjer nas pričakajo stopnice navzdol po strmem bregu. Spet je potrebna pazljivost. Že res, da so zavarovane z ograjo, ampak če nam vendarle spodrsne (npr. ko iščemo kote za fotografiranje), nas lahko pod spodnjo “zajlo” vseeno odnese naravnost navpično v Belco več metrov nižje! No, od tam nas še ene stopnice pripeljejo v manjši spodnji prostor tik ob vodnem “predoru”. Kako je z dostopnostjo tega prostora v obdobjih višjega vodostaja, pa težko rečem. Če si želimo klavže pobliže ogledati še z zadnje strani, se nam ni treba spuščati po strmem pobočju tik za njimi, raje gremo po cesti še kakšnih 100 m naprej, ko se v levo odcepi pot, ki se zlagoma spusti do ravnine ob Belci in lahko od tam pridemo malone celo v “predor”.
Cesta naprej ob Belci navzgor kmalu (spet) vstopi v ozko sotesko, kjer pozornost pritegne tokrat ne osamela “igla” nad levim ovinkom. Še naprej pa ne moremo spregledati čisto alpskega pogleda na neko navpično steno, najbrž bo to Putrih ali kakšen okoliški vršac. Po pribl. 25 minutah hoda od Brusovih pa se že pokažejo Putrihove klavže. Ne vem, ali je tu pred izgradnjo klavž bil kakšen naraven slap? Če je bil, bi gotovo veljal za naravno znamenitost, kajti “slapova” iz klavž sta opazno višja kot pri Brusovih. Tokrat ocenim, da bi spust po pobočju pred klavžami bil prenevaren, hkrati drevesa in skale preveč zastirajo pogled, da bi to početje prineslo kakršnokoli “dodano vrednost”. Te klavže so bile dopolnilne in manj zmogljive od Brusovih, zato je tudi opis precej skromnejši. Se pa zato lahko po dveh ozkih stopniščih (tudi nižjerasli naj pazijo na glavo!) spustimo do obeh predorov. Hitro lahko najdemo tudi dostop do Belce za klavžami in posledično skoraj do predora.
Od tod ni več daleč do izvira Belce, ki pa uradno vendarle ni dosegljiv. Takoj za klavžami namreč cesta ostro zavije za 180° in se začne vzpenjati na greben, ki razmejuje dolini Belce in Idrijce. Če se drevesa še niso olistala, se nam ponuja še en zanimiv pogled na klavže, potem pa po pribl. 20 minutah hoda dosežemo Krekovše. To je kot neke vrste preval, na eni strani je strmo pobočje na Vrh Bata, na drugi strani pa precej zmernejše na nižji Osrednik, sta pa očitno oba poraščena z gozdom s temu primernimi “razgledi”. Na samem prevalu pa je zaselek z nekaj hišami, prva, ki jo ob prihodu s Putrihovih klavž opazimo na desni, je lovska koča Krekovše v lasti istoimenske lovske družine. Podatkov o odpiralnem času ni bilo mogoče najti nikjer, je pa ob koči nekaj miz in klopi in če ne gre drugače, se lahko okrepčamo vsaj iz s seboj prinešenih zalog.
Krekovše so tudi neke vrste stičišče večih poti. Ena bi nas lahko pripeljala naravnost do Brusovih klavž (če se želimo tudi vrniti po dolini Belce), druga po bližnjici do Idrijce nedaleč od Lajšta, izbrali pa smo nekaj daljšo varianto po gozdni cesti, tudi z nekaj razgleda, ki najprej prečka hudourniško strugo, se nato po nekaj ovinkih spusti do Idrijce, krajši čas vodi ob njej navzgor, dokler je vendarle ne prečkamo po mostu. Za mostom pa novo cepišče. Levo oz. ob Idrijci navzgor bi po kar razvlečeni hoji dosegli klavže na Idrijci. Vendar tabla ob razcepu pove, da je ta pot prehodna samo 1,7 km (na prvi pogled celo manj kot pol poti do klavž), od tam dalje pa še vedno zaprta. Zato se obrnemo desno in dokaj kmalu prispemo do naslednje zanimivosti, nekaj metrov rekonstruiranega Idrijskega Laufa, ki naj bi bil celo prva gozdna železnica na svetu. Ko so zaradi nenasitnih potreb rudnika oz. predelave rude izčrpali les ob oklavženih vodotokih, so bili primorani sekati tudi več km stran od rek, zato so les do njih transportirali po “železnici” oz. glede na lesene in s pločevino obite tire bi bil primernejši izraz “lesena cesta” oz. “lesenica”. Proge so bile modularne, torej prenosljive na drugo lokacijo, obratovale pa so vse do ukinitve klavž pred pribl. stoletjem.
Tudi Idrijca tu pa tam sramežljivo pokaže svoje čare, ponekod je tudi nekaj neuradnih razgledišč. Hkrati pa je takisto smaragdne barve, da bi jo lahko še komu “prodali” kot Sočo
. Že od prej je bilo vsepovsod po poti videti kar dosti slikovitih hudournikov na strmih pobočjih, ko pa pot po “laufu” po še zadnjem mostu znova doseže desni breg Idrijce, nas za ogrevanje najprej takoj za mostom pričaka en manjši slap, še nekoliko naprej pa res osupljiva kaskada od vrha navpičnega skalnega pobočja vse do dna. Verjetno je občasnega hudourniškega značaja, sicer bi jo zagotovo že razglasili za turistično zanimivost. Od tam pa še kakšnih 10 minut do Lajšta oz. pribl. uro in pol iz Krekovš, vključno s časom ob laufu.
Tudi nazaj grede skorajda ni bilo prometa v nasprotno smer. Vsa obcestna parkirišča, presenetljivo celo tisto pri Divjem jezeru, so samevala, zato izkoristimo priložnost in se na nekaterih na hitro ustavimo, pa čeprav naj to striktno po CPP ne bi bilo dovoljeno (napačna stran ceste in to). Eno je pri brvi do plezališča Strug (že sam dostop do brvi zahteva nekaj plezalnih spretnosti), drugo pa ravno tam, kjer se je “feldbahn” (poljska železnica iz Godoviča v času 1. sv. vojne) dokončno spustil na nivo ceste. Pot po trasi tega feldbahna je tudi že nekaj časa na seznamu želja, me je pa malo zmotilo, da so ravno na idrijskem koncu/začetku te poti neka opozorila o zahtevnosti, kar nekako ne gre skupaj s trasami nekdanjih prog…
Ko v Podroteji že skoraj dosežemo priključek na glavno cesto, pa še eden “uf, saj res!”. K sreči noben znak ali napis ne prepoveduje kratkotrajnega parkiranja poleg kapelice pod strmim pobočjem. Par metrov dalje proti Idrijski Beli je morda že kdo opazil strme stopnice v pobočje. Ki nas hitro pripeljejo do vhoda v italijanski bunker “Alpskega zidu” iz časa med obema vojnama. Čelna lučka je dovolj majhna, da je vedno del obvezne opreme takšnih raziskovalnih odprav. In brez nje bi se hitro spotaknili ob krami, ki leži v notranjosti. V notranjosti se je ohranilo tudi nekaj italijanskih napisov (ali pa jih je kdo napisal kasneje????), morda pridejo prav tudi koordinate, ker GPS v teh “kleteh” najbrž ne "vleče"
. Po videnem in vohanem sodeč k sreči nihče dobesedno ne jemlje niše z napisom “latrina”, kjer so vojaki očitno morali opravljati potrebo kar na “čučavac”. Še bolj zanimivo pa, da so tik poleg latrine skladiščili “viveri”, kar mi slovar prevede kot živež oz. živila
. Od vhoda v bunker pa sveže betonirane stopnice pripeljejo še do jeklene opazovalne kupole, zraven pa čebelnjak s čebelami, ki nekako niso preveč navdušene nad radovedneži. Ampak čakaj malo, kaj je pa tisto na travniku nad drugo stranjo glavne ceste, pa menda ja ne še en večji bunker ali vojašnica? Le kako, da tega do zdaj še nisem opazil? Ampak ob sami cesti je ograja, drugo vprašanje pa, ali se da priti bližje kje naokoli in brez motenja posesti….