Kopa (Belska Kopa), votlina v Varvanju

Pa je spet leto naokoli.
Iz Kopišč po široki grapi na vrh.
Sestop po prečni poti ( ki sva jo očistila ) do Martinj steze in od tam proti Dolu in istoimenskem dolgočasnem grabnu v dolino.
Snega ni nikjer več.
Lp

Zahodni greben Belske kope, Martinj steza, Kuklarji

Še včeraj sem mislila, da se bodo štirje pari nog zapodili raziskovanju naproti, a na koncu je bilo pogumnih ali neumnih (klopi kar gomazijo, tako da moraš biti vsaj malce pogumen in neumen za ta svet v tem letnem času) pol manj.
Po kolovozu pred kamnitim mostičem, na katerega drugi strani vodi markirana pot po dolini Kamniške Bele, sva naredila nekaj korakov in že zavila v podrast. Teren se je kaj hitro postavil pokonci, a do zapore je šlo čisto lepo. Pri njej levo in nato po izjemno strmem svetu navzgor. Ko se naklonina umiri, se kmalu predte postavi zid. Tu proti levi, nato sledijo privlačni prehodi s krasnimi pogledi. Za njimi je do vrha Kope še nekaj kolenogrizkov med resjem.
Z vrha sva sestopila na Martinj stezo in ob lenobno zbirajočih se oblakih po njej nadaljevala do planine Dol. Nato sva se povzpneva do Konjščice in zavijugala do Kobilne doline ter naprej čez Kuklarje, ki se po slikovitosti lahko prav samozavestno primerjajo s pohajkovanjem po Martinj stezi. Nadaljevanje sestopa skozi Dolski graben se je zgodilo kot ležerni sklepni stavek simfonije. No ja, ni bilo čisto tako... na koncu sem spravila souživača na 'stranpota' ali bolje na belo cesto, ki ni vodila nikamor. Za nameček se je še ulilo kot iz škafa, tako da se je sklepni stavek končal z brodenjem skozi mlado bukovje in robide.
Kakorkoli, konec dober, vse dobro.

Odlične brezpotne delata z Zokijem, bravo! Je greben zelo izpostavljen? Enkrat bo treba dodati še ta delček. Če sem nekje prav prebral, je Volk pred leti zlezel prehod skozi Grdi graben, kjer so se drugi hitro lovili s klini in varovanjem. Dober nos rabiš za te krajelp

Čestitke!!
Klopi so pa moja nočna mora. Kljub vsem preventivnim ukrepom jih vstrajno nosim domov. Zadnjega sem prinesel z Gorenjske ( Brežiške p. ) in sem še dolgo brskal pod kožo, da sem odstranil črno piko ( glavo ).
lp

@geppo, poskusi z odstranjevalcem klopov za pse, obstajata 2 velikosti, gre za nekakšno pinceto, le da ima na koncu zarezo, ki jo "porineš med klopa in kožo ter zavrtiš. Po mojih izkušnjah odstraniš celega, kompletno z glavo brez težav.

A ima morda kdo GPS sled za votlino v Vrvanju? Pot do Belske kope zelo dobro poznam, mi je pa nekdo pravil da gre ena od poti s sedla pod Kopo na votlino, ena pa po grapi naravnost tik pred vstopom na mostiček Martinj steze. lp Matjaž

Divjina za zjokat, pa čisto blizu civilizacije. Čestitke!

Hvala vam.

andi2, o izpostavljenosti in težavah nerada pišem, saj jih vsak dojema subjektivno; kar meni predstavlja težavo, ni nujno, da je tudi nekomu drugemu et vice versa. Škrjančev zapis o grebenu se mi zdi relevanten in objektiven, zato pripenjam: https://www.gore-ljudje.si/Objavljalci/kopa-in-rzenik-po-pozabljenih-lovskih-prehodih
Ker omenjaš Volka - posebne ture, ki lahko marsikomu dajo nove ideje, škoda le, da jih večkrat ne objavi.

geppo, se popolnoma strinjam, klopi tudi meni predstavljajo moro, najhujši so tisti skoraj mikroskopsko majhni.

Zelo dober odgovor, hvala. Drži, gornji zapis Škrjanca spada med njegova obvezna branja. Mogoče je celo največji poznavalec vseh možnih kotičkov, ki se razvejijo nad doline Bistrice. S Habjanom sta naredila ogromno glede popularizacije za plezalce nepotrebnih prehodov, za nas navadne pa velik izziv lp

Moje mnenje glede izpostavljenosti Z grebena kope je, da je teren zelo izpostavljen! Od spodmola do okenca je cirka 200vm sveta, v katerem zdrs ni opcija! Potrebno je biti umirjen in se vzpenjati po pameti! Kadarkoli sem se v tem delu ozrl navzdol sem vedel, da napake tu ne sme biti in bognedaj, da se mi zvrti! Sama od sebe se mi je v misli prikradla pesem Tamara od Borisa Novkovića. Umirjen tempo te pesmi se mi je zdel kot ustvarjen za vzpon po tem strmem, res lepem svetu,...počasi, z občutkom, zavedanjem...

K tej temi res ne morem nič dodati, tu pač nisem doma, ste drugi bolj izkušeni.
Lahko pa samo zapišem preprost recept za puljenje klopov, ki je preizkušen 100 %.
No, morda je že kdo preveril v praksi ali pa vsaj slišal, pa se mu to zdi preenostavno.
Okrog klopa delamo s kazalcem kroge v nasprotni smeri urinega kazalca. Naredimo nekaj krogov, prenehamo za nekaj časa, postopek nadaljujemo. Pri tem se nam ne sme muditi, moramo biti potrpežljivi. Ker s tem početjem premikamo kožo okrog klopa, kar povzroči popuščanje samega vboda, oziroma klopovega rilčka. Med tem nežno z nohtom poskusimo, če je že popustil, če še ni, nadaljujemo s kroženjem.
Tako že nekaj let pri nas pulimo klope. Tudi pri psu, če ga je kdaj prinesel v hišo.
LP!

Včeraj se je pa končno uresničil obisk Belske Kope . Prelep vrh, lepši kot sva si predstavljala. Pot do njega pa tudi malo bolj zahtevna, kot sva pričakovala. A oboje nama je tako po koncu ture vlilo obilo veselja in zadovoljstva.

A da sva se pri povratku izognila tisti res zoprni prečki, sva se pod sedelcem usmerila kar naravnost po grabnu, ki ga omenja Grega in se izteče prav pri podprtem balvanu. Vredno!

Sobota, 6. aprila. Iz Kopišč po Martinj stezi, na Belsko Kopo in naprej po stezi do Dola. Sestop po Dolskem grabnu.

Razdejanje nad Kopišči po lanskih ujmah me je osupnilo. Traktorskega kolovoza nad zaselkom v dolžini nekaj sto metrov ni več, namesto njega je mestoma do dva metra globoka struga. Ostala Martinj steza je nepoškodovana. Pri s palicami podprti skali sva nadaljevala rahlo desno navzgor po udobnem žlebu in malo pod sedelcem naletela na prečno stezico, ki pelje proti Kopi. Z vrha Kope sva se vrnila po isti stezici in nadaljevala prečno proti Martinj stezi. Pobočje je tam precej strmo. Trave na prečni je bila v glavnem suha, a je na nekaj deset metrov dolgem odseku malo pred Martinj stezo vseeno potrebno stopati zelo previdno. Še posebej če greš v obratni smeri, ker se stezica nekaj malega spušča. V mokrem je tam zelo nevarno.

Ostanek poti brez posebnosti, v zgornjem delu Dolskega grabna je del poti spremenjen v strugo hudournika, a je shojeno po zemljatem terenu zraven. Tudi tam bi znalo biti zoprno v mokrem. Na splošno sva v vsej turi prečila kar kakšnih pet strug od voda, ki so divjale po strminah v lanskem letu.

Čemaža je v izobilju, klopov ni bilo.

Da, vse, kar je o razmerah okrog Kope opisal j., drži kot pribito tudi pol leta kasneje. Danes so bili nameni stezosledca sicer ambicijoznejši - poleg Kope se je mož želel povzpeti še na Rzenik -, a je bilo prečudovitih razgledov s Kope, Martinj steze in bivaka dobre volje toliko, da je zanj zmanjkalo časa. Pa nič ne de, se je pa namesto vrha zato za spomin nabralo več lepih utrinkov v kameri. Zadnjih 200 višincev spusta s Pl. Rzenik skozi Dolski graben do ceste je minilo v trdi temi.

Glede na letni čas čemaža seveda ni bilo več, klopov pa kolikor hočeš. Sam sem jih proti svoji volji nalovil in doma trebil, reci in piši, sedemindvajset (27)