Zimske pravljice, kot nam jo je pričaral Viharnik, na Košutici ni več. Verjetno vsaj tam do oktobra ne.
V soboto parkiram na avstrijski strani Ljubelja nato pa po stari ljubeljski cesti proti Koči na Ljubelju. Od križišča kjer se odcepi pot za Košutico je do nje slabih pet minut.
Od tam grem v gozd in proti grebenu. Pot je bila blatna in je bilo treba kar paziti. Varoval je nekaj za pokušino in niso težka(lestev in nekaj zajl). Potem pridem na Grunt do meje in do križišča pod vznožjem zaključnega vzpona. Ta je tehnično nezahteven, kondicijsko pa kar. Napor se poplača z lepim razgledom predvsem na avstrijsko stran Košute pa na drugo stran na osrednje Karavanke z Begunjščico, Stolom, Ovčjim vrhom,... Razgled sicer ni bil idealen videlo pa se je vseeno kar nekaj. Na vrhu so bili še neki Avstrijci, kateri me prosijo da jih slikam kot skupino kar se je sprevrglo v pravi foto session(bitte še z mojim aparatom, pa še z mojim,...
).
Sestopim po isti poti nazaj do križišča, od tam pa grem še na Lokovnikov grintovec. Pot proti Dovjakovemu sedlu zgrešim, no ko se vrnem malo nazaj jo najdem. Od Dovjakovega sedla pa je pot zaradi ruševja do vrha prilično zoprna. Na vrhu ni nič, razgled pa je vseeno lep. Zaslišim grmenje(iz katerega sicer pozneje ni bilo nič) zato hitro pomalicam nato pa zopet sledi prebijanje skozi ruševje nazaj do sedla od tam pa jo mahnem nazaj do križišča pod Košutico. Ko hodim nazaj malo študiram, če bi se dalo do Koče na Ljubelju priti še po kaki drugi poti. Grem po neki neoznačeni poti a me spet pripelje na greben in do istih varoval kot naprej grede. Pot od varoval navzdol je bila že skoraj suha, ko pa sem prišel v gozd na avstrijsko stran pa je še bilo kar nekaj blata. V koči na Ljubelju pojem dobro enolončnico in popijem pir nato pa nazaj do avta in domov.