sobota, 19.12.2020 - kolesarski potep
Barje je dolgo in široko, zna biti tudi globoko. In čudovito v svoji naravnosti. Zima morda res ni najprimernejši čas za obisk, če si želiš opazovanja in srečevanja z živalskim življem. Če pa je samota tisto, po čemer duša hrepeni, potem bo tu zagotovo našla svoj mir.
Današnji potep je bil nekakšen spoznavni dan z barjem, zastavil sem ga tako, da sem ga več ali manj obvozil. Nekaj malega pa sem prekolesaril tudi znotraj parka in bil navdušen nad neokrnjeno naravo, tišino, samoto... Iz mesta sem se odpeljal na Rudnik, nadaljeval do Lavrice in se tam usmeril proti Babni Gorici in parku samem nekaj naprej. V parku sem po občutku izbiral ceste, po katerih sem nadaljeval, si privoščil počitek in zatem uspešno našel pot do Ižanske ceste in nadaljevanje proti Mateni. Sledili so Tomišelj, Jezero s Podpeškim jezerom, Notranje in Vnanje Gorice in že sem bil v Ljubljani. Čeravno je bila že kar dolga pot za menoj, se še nisem naveličal pritiskanja na pedala, zato sem vračanje domov podaljšal z ovinkarjenjem po prestolnici.
Barje je čudovito tako za peš, kot za kolesarske potepe. Izhodišča so v vaseh na obrobju parka, tako da dolžino takega ali drugačnega potepa zlahka izbere vsak zase. Po barju poteka tudi del Slovenske pisateljske poti (
https://drustvo-dsp.si/slovenska-pisateljska-pot/ )
O krajinskem parku podrobneje tukaj: (
http://www.ljubljanskobarje.si/ )
Kako sem sam doživel potep, pa tule:
http://tubojan.blogspot.com/2020/12/krajinski-park-ljubljansko-barje.html