O cesti ne bi razpravljal, zakaj je zaprta še manj, mislim, da se tako butaste stvari lahko dogajajo samo pri nas.
Vstanem kmalu po peti, na srečo ima žena šiht, zato tudi kofetkam. Po obilnem marmeladnem zajtrku se kmalu znajdem v množici, hiteči na šiht. Po 'zaščiteni' cesti po Krmi vozim počasi, da ne bi premaknil kakšnega kamenčka ali vejico in razburil občinskih veljakov.
Tik pred pol osmo dobro zadekan štartam po dobro znani poti, saj sem šel tu pozimi zares že velikokrat. Vedel sem, da prav veliko ljudi ne bom srečal, saj so na parkingu počivali le trije avtomobili. Prvi pohodnik je obrnil že kmalu nad Kamrco, druga dva malo višje. Slednja sem le uspel pregovoriti, da bo naprej lažje, na srečo sta me poslušala in se mi pozneje v koči za to tudi zahvalila. Pri koči in malo pod njo je izrazito vleklo in nosilo sneg, tako, da ni izpred nje nobene slike, tudi na klopco zaljubljenih se nisem usedel,
ampak odbrzel malo nižje, kjer je bila fantastična zimska milina. Zaradi gaženja celca v zgornjem delu, sem rabil za vzpon skoraj štiri ure.